petek, 28. julij 2017

potep po Romuniji - 1. del, rudnik soli v Turdi in Sighisoara

Letos sem si želela malo drugačen dopust, ne običajnega morja. Nekaj, da ne bo časa počivati in v lastni režiji, seveda. Samo midva z možem in najin tamal.

Pa smo se odločili za potep po Romuniji. E-vinjeto smo naročili kar od doma. Najprej smo prevozili Avstrijo, nato Madžarsko. Kljub avtocestam se pot vleče... Ko smo se vozili mimo Budimpešte, smo se spet nasmejali dogodku, ko smo še z vsemi tremi otroki obiskali Češko, Slovaško in Madžarko. V Budimpešti smo v trgovini kupili sladkor za jutranjo kavo in kasneje ugotovili, da smo kupili moko. Fotka Budimpešte je od takrat.
Vozili smo se mimo polj sončnic in požete pšenice.
Bolj kot smo se bližali koncu Madžarske, več smeti je ležalo ob cesti in mene je kar malo stiskalo, kaj sem si dala v glavo. Ko pa smo prestopili mejo nas je čakalo prvo presenečenje, Romunija je čista, urejena, ob cesti pa so stali novi trgovinski objekti, industrijske cone, kar ne moreš verjet. 
Dolge vasi z pisnimi hišami, žicami in štorkljami.
Prvo večje mesto za mejo je Oradea, nato pa gremo skozi Cluj Napoca do rudnika soli v Turdi.
Ker se je večerilo, smo poiskali prenočišče, kar v Romuniji ni poseben problem. Zraven ceste je veliko majhnih hotelov, ki ponujajo hrano in prenočišče. Večji problem je sporazumevanje, saj Romuni večinoma razumejo le svoj jezik. Pomagala je kakšna italijanska beseda in pantomima. Ta je bila navadno najbolj učinkovita.
Vasi sestavljajo pisane hiše ob cesti. Vsak kraj ima eno ali več cerkev. Romunska pokrajina pa je polna polj sončnic, pšenice in koruze. V bolj hribovitih predelih pa pasejo ovce.
Naš cilj je bil rudnik soli v Turdi. Glavna dvorana se nahaja okoli 120 m pod zemljo in je preurejena v pravi zabaviščni park z otroškim igriščem, igriščem za tenis, biljardom... V rudniku lahko preživite cel dan. Vdihavanje solnih hlapov naj bi ugodno vplivalo na zdravje.
Še nižje je vodni bazen, kjer se lahko tudi peljete s čolničkom. Rudnik je res nekaj posebnega. Najin desetletnik je bil čisto očaran in tudi na koncu potovanja zatrjeval, da je bil rudnik tisto ta boljše.
Kosilo smo pojedli kar na stojnicah pred rudnikom. Poskusili smo njihove čevapčiče, mici. Romuni imajo radi meso vseh vrst, pečeno, na žaru.. Sodeč po velikosti porcij, pa na mojo žalost solate očitno precej manj.

Ob cestah prodajajo tudi borovnice, lubenice in drugo sadje. Tudi to smo poskusili in nič ni bilo narobe.

Od rudnika soli v Turdi smo se podali proti Sighisoari. Dva dni smo prespali v kampu, da smo si kraj lahko podrobneje pogledali. Sighisoara je majhno srednjeveško mestece, center pa je označen kot Unescova svetovna dediščina. Vzdolž ulic so natrpane pisane hišice, mestece deluje nekako zasanjano in romantično. 
V središču mesta je stolp z uro.
Romunske vasi in mesta so prepredena z električnimi žicami. Kar naprej sem se spraševala, kako vedo, katera je prava. O elektriki sicer nimam pojma, vendar se mi zdi komplicirana naloga.
V bližini je muzej na prostem Astra, ki prikazuje romunsko arhitekturo. Mline na veter, leseno cerkev, značilne lesene in modre hiše, ki jih še vedno lahko vidimo na podeželju.
V bližnjem kampu Camping Ananas Sibiu, ki ga vodi nemški par, smo ostali dva dni. Tam smo tudi srečali starejši slovenski par, ki očitno uživa v potovanjih in nabiranju kilometrine po bližnjih in bolj oddaljenih državah. Seveda, logično, da smo večer porabili za klepetanje in alkohol. 

V Romuniji je veliko turistov, vendar so to v glavnem Romuni. Na celi poti smo srečali le malo turistov iz zahodne Evrope in to v glavnem v kampih. Razen teh dveh Slovencev, še par družin iz Nemčije, Avstrije in Francije.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Hvala. Vesela sem vašega komentarja.