potep po Romuniji - 2. del, Sibiu, Transfagarasan in Drakulov grad

Sibiu je naslednje mesto, ki smo ga obiskali. Velik mestni trg piata Mare je zaprt za promet in mene malo spominja na italijansko Sieno.

 

 

Mesto je včasih varovalo obzidje.

 Tudi v Sibiu so številne cerkve.

To pa so stanovanjski bloki v okolici cerkve, najverjetneje gradnja iz časov socializma.

Sedaj je na vrsti gorski prelaz Transfagarasan. Cesta vodi čez Karpate in je prevozna samo v poletni sezoni. Pozimi tunel na vrhu zapirajo z železnimi vrati. Pri nas je postala znana predvsem po zaslugi oddaje Top Gear, kjer so jo označili za eno najbolj presenetljivih cest na svetu in od takrat velik del moškega prebivalstva sanja, da bi jo enkrat prevozili. 

Na vrhu je parkirišče, ob staneh ceste prodajajo domači sir, gozdne sadeže in razne spominke. Sprehodili smo se tudi do jezera Lac Balea.

 

Transilvanija je seveda najbolj znana po Drakuli in njegovih gradovih. Gremo pogledat, če je bil res tako strašen. 

Pot nas je vodila mimo ogromnega akumulacijskega jezera.

Nato pa je bil na vrsti gospod Drakula. Najprej gremo do pravega Drakulovega gradu (Cetatea Poenari), tam kjer je res živel. Vlad Tepeš naj bi branil deželo pred Turki in bil znan po svoji krutosti. Prav zaradi njegove krutosti naj bi nastala legenda o Drakuli. (Fotka je iz gradu v Branu, zaradi velike gneče med obiskovalci ni ravno najboljša.)

Pravi Drakulov grad je danes ruševina, da njega pa vodi 1500 stopnic. Tekmovali smo, kdo bo prvi. Še sedaj komaj diham.

Sam grad ni nič posebnega, zato je tamal upal, da bo tisti grad v Branu, kjer so snemali film o Drakuli, boljši. Najprej kosilo, nato pa gremo proti Branu. Cene hrane v restavracijah, prenočišč, kampov in vstopnine so precej nižje kot v Sloveniji. Včasih smo bili nad njimi prav presenečeni.

Cesta proti Branu je bila slaba, pravzaprav luknjasta. Romunija ima veliko nekakšnih avtomobilskih cest, takih, lepih, z dvema pasovoma. Na nekaterih odsekih pa človeka presenetijo številne udarne jame, ki se jim je težko izogniti. Pač počasi, previdno in potrpežljivo. 

Na več delih ceste popravljajo. Glede cest smo opazili še eno stvar: vedno je gužva. Vozi se ogromno avtov, tekoče, hitro in brez trobljenja. Najpogostejše avtomobilske znamke so BMW, Volkswagen, Audi in njihova Dacia. Naš Scudo sploh ni spadal v to družbo.

Praktično vsa mesta, ki smo jih videli, še ni imela obvoznice. Vožnja skozi centre potovanje upočasni, sopotnikom (tudi meni) pa ponuja poglede, ki jih ne bi želela zamuditi.

Normalno je, da po cestah vozijo konjske vprege, tudi take z registracijami.

V Bran smo prišli šele zvečer, ko se je že nočilo. Kampirali smo v Vampire camping Bran. Čeprav je bilo na voljo veliko sob po nizkih cenah, raje spim v avtu. Zdi se mi, da to še popestri potovanje.

Lastnik kampa je znal malo angleško. Povedal je, da je lani potoval po Toskani in prenočil tudi v Gorici. 

Po vsej Romuniji, kjer smo bili, v vseh kampih, hotelih, gostilnah, restavracijah je na voljo brezplačni wi-fi. Vedno je brezhibno deloval. Zadeva se mi je zdela zelo v redu. Sploh, če upoštevamo dejstvo, da veliko ljudi, ki dela v turizmu, govori samo romunščino.

Čeprav smo spali v "vampirskem" kampu, je noč minila popolnoma mirno. Zjutraj smo se odpravili na grad, kjer so snemali film o Drakuli. Mali je bil navdušen. Grad je zelo razgiban. Ima ozke prehode, skrivna stopnišča, vhod iz omare, sobo za mučenje.. 

 

Pred gradom je veliko stojnic s vsemi mogočimi spominki. Tamalemu sva komaj dopovedala, da lesen meč res ni tista najbolj nujna oprema desetletnika, ki živi v današnjem času. Ko pa so bili tako dobri.

Zadnji grad, ki smo si ga ogledali v Romuniji, je pravljični grad Pelez v Sinaiji. Fotografiranje v gradu ni dovoljeno. Pravzaprav na vsakem koraku pazijo nate.