Severna Italija in malo Nemčije

Celo leto smo planirali obisk Balkana, v zadnjem trenutku pa spremenili načrte. Odločili smo se za pot do Neuschwansteina, nato pa preko italijanskega Poadižja v Toscano in domov.

Prvi dan smo se odpravili v Nemčijo. Po poti preko Avstrije nas je spremljal dež. Naš cilj, ki smo ga dosegli popoldne je bil Neuschwanstein. Grad je dal zgraditi Ludvik II Bavarski. Ta je za svoj grad imel velike ideje in neskončno zamisli, ni pa se ustrašil stroškov. Podobo notranjosti gradu je oblikoval predvsem z ljubeznijo do umetnosti. Grad je imel tudi pomembno tehnološko inovacijo: centralno ogrevanje na topli zrak.

Zvečer smo poiskali kamp, v katerem smo prenočili. Kamp Haus Guggenmos leži ob bližnjem jezeru in je v bistvu dodatna dejavnost na kmetiji. Kamp je čist, lastniki prijazni. 

Naslednji dan smo se odpravili preko Avstrije, nato preko Italije čez Dolomite in ob reki Adiži mimo Bolzana in Trenta do Gardskega jezera. Pot se je najprej vlekla čez hribe, nato skozi rodovitno dolino, ki se lahko pohvali z ogromnimi nasadi jabolk. Bolj kot smo se približevali Gardskemu jezeru, bolj so sadovnjake nadomestili vinogradi.

Moj pogled na Gardsko jezero lahko opišem samo z dvema besedama: turistična industrija, poudarek je na industrija. Da je tam Gardaland, vemo vsi. Poleg njega je tudi množica drugih zabavišč... in neskončna gužva. Kampi so bili polno zasedeni. Po naporni vožnji smo se "osvežili" v jezeru, ki je bilo kar pretoplo.

Tretji dan smo se odpravili v Sirmione. Kraj je bil naseljen že v kameni dobi, kasneje pa zaradi svoje lege igral pomembno strateško vlogo. Mi lahko mesto pohvalimo predvsem po odličnem sladoledu.

 

Po ogledu mesta smo se namenili proti zahodni obali Italije, proti Pisi. Vmes smo se ustavili v Maranellu, kjer je doma Ferrari.

Najprej smo vozili po avtocesti, nato pa kljub opozorilu gps-ja, ki ni našel načrtovane poti, krenili na stransko cesto. Ta se je vila preko hribovite pokrajine, po kateri smo potovali skoraj sami. Za potovanje smo porabili kar nekaj ur več od načrtovanega, vendar smo bili nagrajeni z lepimi razgledi.

Blizu Pise so se razprostirala polja sončnic.

Proti večeru smo prispeli v Camping Europa, ki je oddaljen približno pol ure do Pise. V kampu je bilo res prijazno osebje, kamp čist in poln zajcev, kar je navdušilo predvsem našega najmlajšega člana. Odločili smo se, da ostanemo dva dni. 

Naslednje jutro smo najprej obiskali Piso. Poševni stolp res stoji postrani, zelo postrani. Menda zaradi temeljev na pesku. Poleg stolpa ste še katedrala in krstilnica, slednjo so popravljali. Notranjosti si žal nismo ogledali, saj se je pred vsako stavbo vila sto ali več metrov dolga vrsta turistov, ki so čakali na vstopnice. Raje, kot da čakamo, smo se odpravili na špagete.

Pisa premore tudi sodobno umetnost, recimo tele grafite.

Popoldne smo se okopali v Ligurskem morju in uživali v brezdelju.

Peti dan smo obiskali San Gimignano, ki je pod zaščito Unesca. Mesto se ponaša s številnimi stolpiči, med njimi je najvišji Torre Grossa, ki ponuja čudovit razgled na okolico. Obiskali smo tudi staro lekarno z zelišči.

Sledil je obisk Siene. Mojim utrujenim nogam je bilo zelo všeč, da smo se v mesto povzpeli s tekočimi stopnicami. Ni kaj, tudi moderna tehnologija ima svoje prednosti. Najprej smo si ogledali stolnico (il doumo), žal zaradi vrst na vstopnice čakajočih turistov spet le zunanjost. Ampak tudi ta fascinira.

Glavni mestni trg Piazza del Campo je zelo velik in nagnjen kot nekakšna ogromna skleda. Nagib je bil urejen zaradi zbiranja vode. Nameravali smo si ogledati še muzej mučenja, ki pa je bil zaprt.

 

Zvečer smo na poti do Firenc poiskali majhen družinski kamp med toskanski grički s čudovitim razgledom na bližnje gričke.

Šesti dan smo načrtovali obisk Firenc, glavnega mesta Toscane, ki se ponaša s svojimi številnimi znamenitostmi. Najprej smo obiskali Ponte Vecchio, stari most čez reko Arno.

Najprej so na mostu imeli svoje trgovinice mesarji in drugi obrtniki, kasneje so jim to prepovedali. Na mostu pa so lahko svoje izdelke prodajali le še zlatarji in draguljarji. Ti so tam še danes. No punce, kaj je najlepše v Firencah?

Mesto se ponaša s številnimi umetniškimi deli, znanimi stavbami, cerkvami, med njimi izstopa mestna katedrala (il doumo).

Firence so polne spomenikov.

Mesto ima tudi ogromno glamuroznih trgovin: Gucci, Armani, Prada,... Cene v izložbah so za navadne smrtnike skoraj nedosegljive... Kot po celi Italiji pa je tudi tu ogromno majhnih trgovinic z raznimi spominki,...

Priljubljeno transportno sredstvo, ki omogoča hitro premikanje po natrpanih italijanskih mestih je vespa.

Firence smo zapustili v sončnem popoldnevu. Kasneje smo izvedeli, da je ta večer na tem območju divjala nevihta, ki je celo ruvala drevesa. Mi smo se namenili proti Riminiju. Pot so zaznamovali prometni zastoji, prihod v Rimini pa dež. Naslednje jutro smo samo pogledali plažo. Stoli v vrstah, dežniki v vrstah... 

Sedmi dan smo se torej nameravali vrniti domov, po poti pa se ustaviti še v San Marinu. Glavna dejavnost majhne državice je očitno turizem. Mesto leži na gori. Nam je razgled na pokrajino preprečila gosta megla, ki je obdajala hrib. Glavne znamenitosti so tri trdnjave in bazilika. Ulice so polne številnih trgovinic.

Našemu najmlajšemu članu je bilo všeč streljanje s samostrelom, naši bejbi pa tale vespa.

Moja tavelika otoka sta cel teden vztrajno govorila italijansko oz. nemško, kljub temu, da bi lahko čisto povsod govorili angleško. V poznih večernih urah smo se vrnili domov. Naša dva šoferja sta prevozila 2.360 km. Spali smo v tem doma preurejenem "avtodomu", kjer lahko ležišča pripravimo v par minutah. Dva člana pa sta kar petkrat postavljala manjši šotor.

Toscana je vsekakor pravljična dežela, vredna ogleda. Med dolgo vožnjo pa smo se marsikaj pomenili, za kar bi sicer težko našli čas.