peš ob Nadiži

Od Robiča do Robidišč. Taka je bila ideja, vendar nama zaradi rahlega rošenja ni uspelo priti do Robidišč, ampak do Napoleonovega mostu čez Nadižo. Sva se pa nahodila. Ja, čez teden sploh ni časa za telovadbo, pa za kuhanje, za klepetanje... Saj se ne pritožujem, vse je dobro. 

Nadižo sem občudovala že kot otrok. Zelena reka z bazenčki, čista in mogoče malo skrita. Tam okrog se rada potikam. Že kot otrok in potem vedno znova. Peš, z biciklom... Danes je bilo oblačno, fotke niso najlepše. Sploh ni važno. Take čudovite kotičke si lahko zapomnimo tudi brez fotk. Pravzaprav  ob Nadiži poznam že vse skale in drevesa. Pred nekaj leti sem ta čarobni kraj poskusila tudi naslikati. Poleti, jeseni.

Poleti je tam veliko turistov, danes pa je bilo le par obiskovalcev. Lahko sva posedela na skali, poslušala šumenje vode in gledala, kako rjavi jesenski listi plavajo po vodi. Včasih tak nedeljski sprehod tako paše. Lep prihodnji teden vam želim.