še en februar

Brala sem blog Niti za srečo. Všeč mi je bilo, kako je zbrala februarske trenutke. Pravzaprav se je tudi pri nas v februarju zgodilo veliko stvari, samo jaz pišem bolj malo. 

Bil je informativni dan, naša punca je iskala informacije in računala, kako bi bilo, če bi ji uspelo na maturi doseči tiste pike... Razmišljala, kam naj se vpiše in če ji mogoče uspejo tiste sanje iz otroštva, ko je še kot majhna punčka razmišljala, kaj bo, ko bo velika. Mislim, da je treba poskusiti. Če ne poskusiš, ne moreš nikoli vedeti.

V februarju se je naš ta veliki vrnil iz Erazmusa, poln vtisov in se kar malo čudno počutil, ko je prišel domov. Kar pa ni trajalo dolgo. Že sanja, kam bi lahko šel naslednjič.

Imeli smo tudi praznovanje rojstnega dne. 50. Tako, prav preveč okrogla se mi zdi ta številka. Ampak vseeno, tudi pri 50-ih so sanje in želje, kam bi radi še šli in kaj bi še doživeli.

Ni dolgo, kar smo bili v Sarajevu na smučanju.

V februarju sem tudi pletla. Pravzaprav malo, ampak nastala je ena kapa z luknjo. Taka posebna, primerna za punce s dolgimi lasmi in frizuro s čopom. Sploh take, ki jih ne moti, da so edina punca na šoli s tako kapo. Pa kaj, a veš kako je fajn.

Pravzaprav priznam, da se mi zdi pravzaprav dobra ideja.

Letošnji februar je bil sončen in čisto pomladanski. Sicer malo pogrešam sneg, ampak sem vesela tudi sonca. Tako lepo je, na sončku, sredi februarja. Kako pa vaš februar?