Jahorina in Sarajevo

Par dni bi radi smučali. Sneg in mrzel veter naredita tisto pravo, lepo zimo. Letos smo se odločili, da gremo v Bosno, na Jahorino. 

V Bosni so posledice vojne v nekdanji Jugoslaviji še vedno vidne. Hiše brez strehe, pa z luknjami od krogel,...pa veliko novo zgrajenih hiš,.. Človeka kar malo stisne. 

Danes je ob poti po Bosni veliko policajev, ki nadzirajo promet. Ob cestah in ob rekah pa je tudi veliko smeti, predvsem starih plastičnih vrečk. In spet te stisne pri srcu. A ni škoda te narave?

Ko smo bili na smučanju v Italiji, smo res smučali cel dan. V Bosni je malo drugače. Moraš se ustaviti. Vonj po čevapčičih premami še tako hude športnike.

Na Jahorini je še povsod dobro vidno, da so bile leta 1984 olimpijske igre. Na vsakem koraku te nekaj spomni nanje. Vučko je tu še vedno glavni. Na olimpijske igre spominja tudi zapuščena bob steza porisana z grafiti.

En dan smo namenili ogledu Sarajeva. Mesto, kjer so sledi zadnje vojne še vedno dobro vidne. Luknje v fasadah, pa ogromno pokopališč z belimi nagrobniki. Te so povsod tam, kjer je bil med hišami prostor. 

Sicer pa ima Sarajevo bogato zgodovino, tu se stikata krščanski in muslimanski svet. Pa atentat na Franca Ferdinanda se je zgodil tu....

Nas je najbolj pritegnila Baščaršija, glavna tržnica z vodnjakom in mošejami. Ogledali smo si Begovo džamijo, se malo zamudili v knjižnici in nato odšli na Baščaršijo.

 Opazovali smo izdelavo džezvic.

 

 Poleg džezvic in sploh vseh možnih posodic, se lahko kupi tudi doma spletene copate.

V Sarajevu ne gre brez dobre hrane. Poskusili smo njihove čevapčiče, pito zeljanico, pa seveda baklavo in bosansko kavo. Vse te dobrote, pa toliko kalorij!

Bosna je drugačna, posebna. Občutek imaš, da se tam ljudje znajo ustaviti. Domačini so prijazni in zgovorni ljudje, ki radi povejo kaj o sebi in svoji Bosni.