Češka

Med krompirjevimi počitnicami smo šli na Češko. Tokrat nismo načrtovali turističnih ogledov. Na Češkem smo že bili pred približno osmimi leti. Takrat smo si ogledali Češki Krumlov, Bujedovice, grad Hluboka, Prago,... Sedaj pa gremo obiskat našega najstarejšega, ki je tam na Erasmusu (študentski izmenjavi). Veliko smo si imeli za povedati. Lepo je, da so naši Erasmusi iznajdljivi in veseli fantje in punce. Kljub temu, da so iz Španje, Estonije, Norveške, Turčije, Egipta,... se znajo zmeniti med sabo. Mogoče pa k temu pripomore tudi češko pivo, ki razveže jezike in poveže ljudi. Tega, se pravi piva tam res ne manjka.

Prvi dan, medtem, ko je bil naš ta velik na faksu, smo si ogledali Kutno horo z znano kostnico, nato pa skuhali joto. Jota in ocvirkovca tekneta tudi, če si na Češkem. 

Naslednji dan smo skupaj obiskali skalno mesto, Adršpach. Ogromne skale, ki se sredi ravnine dvigajo v nebo. Velikanske in čisto gladke,

slap,

 ozki prehodi,

 malo in veliko jezero in drevesa, ki se ogledujejo v vodi.

Dežela kot iz pravljice. Skoraj nisem mogla verjeti, da taka pokrajina obstaja. Kot bi tam živeli škrati...

Ker je nekaj časa še ostalo, smo se peljali na Poljsko do bližnjega dvorca. Da se bo tamal lahko pohvalil, da je bil še v eni državi.

Naslednji dan smo obiskali Prago. Ko smo bili tam prvič, smo šli na Petrin, na razgledno točko, v bludište, se ogledovali v zrcalih, ki so nas popačila,... Tokrat smo šli čez Karlov most

 na drugo stran mesta do Praškega gradu, kjer je tudi v megli čudovit pogled na mesto,

 se vrnili do astronomske ure

ter se v meglenem dnevu sprehajali po ulicah in trgih Prage. Naši otroci so že veliki, ampak na risanke niso pozabili. Izložbe z krtkom vedno prikličejo nasmeh na lica. Lej ga! Krtek je brez dvoma del Češke in del našega otroštva.

Zadnji dan in z njim slovo je prišel hitro, prehitro.  Domov smo se vračali skozi megleno pokrajino. Na ravnini sredi polj rastejo breze z zlato rumenimi listi, ki se bleščijo tudi v megli. Ja, Češka je lepa tudi v novembru.