Kisanje zelja

Oktober se bliža koncu, na naši njivi pa je dozorelo nekaj zeljnatih glav, ki sem se jih zelo razveselila. Pri nas doma imamo namreč zelo radi joto, zato vsako leto zelje skisamo. Moj sosed, lastnik sosednje njive, ki jih šteje že nekaj čez sedemdeset, mi je zaupal recept za dolgo in predvsem zdravo življenje. Surovemu kislemu zelju doda nekaj česna in malo bučnega olja (on ga je imenoval kar diesel) in to poje že dopoldne. Glede na sestavine je to zagotovo zdrava jed, zdrav videz in dobro počutje mojega soseda pa to samo potrdi.

Menda se zelje kisa pri stari luni. Mi to počnemo že več let ne glede na luno in kislo zelje vedno uspe. Kisamo ga po naslednjem postopku:

1. Zeljnate glave očistimo, operemo in naribamo v večjo posodo.

2. Naribano zelje posolimo, približno tako kot bi solili solato in premešamo.

3. Nato ga potlačimo z lesenim batom. Taka plast zelja je debela približno 10 cm.

4. Ko je prva plast gotova, nadaljujemo z naslednjo, vse dokler nimamo želene količine zelja.

5. Nato zelje prekrijemo z celimi zeljnatimi listi, belo krpo namočeno v slanico in lesenim pokrovom. Nanj damo še kamen za obtežitev. Sok, ki ga izloči zelje mora prekriti lesen pokrov,

6. Tako pripravljeno zelje kisamo pri temperaturi  20°C štiri tedne. 

7. Vmes večkrat preverimo, kako je z zeljem. Smetanasto prevleko, ki se dela na vrhu posode, sproti odstranjujemo. Če primanjkuje zeljnice, dolijemo slanico, tako, da tekočina prekriva lesen pokrov.

8. Ko je postopek kisanja končan, zelje premaknemo v hladnejšo klet, kjer je 4 do 8°C. Ko zelje jemljemo iz posode, ga hkrati tudi očistimo.

Kislo zelje krepi naše zdravje. Boljše je surovo kot kuhano, saj se pri kuhanju uničijo nekatere sorodne snovi. Sama nisem tako pogumna kot moj sosed, zato pripravim raje tako solato: kislemu zelju dodam naribano jabolko in nekaj orehovih jedrc ter žličko olja. Dobimo zdravo solato, primerno tudi za "razvajene". 

 

Še pogled na moj vrt. Cvetovi ameriškega slamnika so se v tem času spremenili v prave ježke.