sobota, 23. februar 2019

še en februar

Brala sem blog Niti za srečo. Všeč mi je bilo, kako je zbrala februarske trenutke. Pravzaprav se je tudi pri nas v februarju zgodilo veliko stvari, samo jaz pišem bolj malo. 
Bil je informativni dan, naša punca je iskala informacije in računala, kako bi bilo, če bi ji uspelo na maturi doseči tiste pike... Razmišljala, kam naj se vpiše in če ji mogoče uspejo tiste sanje iz otroštva, ko je še kot majhna punčka razmišljala, kaj bo, ko bo velika. Mislim, da je treba poskusiti. Če ne poskusiš, ne moreš nikoli vedeti.
V februarju se je naš ta veliki vrnil iz Erazmusa, poln vtisov in se kar malo čudno počutil, ko je prišel domov. Kar pa ni trajalo dolgo. Že sanja, kam bi lahko šel naslednjič.

Imeli smo tudi praznovanje rojstnega dne. 50. Tako, prav preveč okrogla se mi zdi ta številka. Ampak vseeno, tudi pri 50-ih so sanje in želje, kam bi radi še šli in kaj bi še doživeli.
Ni dolgo, kar smo bili v Sarajevu na smučanju.
V februarju sem tudi pletla. Pravzaprav malo, ampak nastala je ena kapa z luknjo. Taka posebna, primerna za punce s dolgimi lasmi in frizuro s čopom. Sploh take, ki jih ne moti, da so edina punca na šoli s tako kapo. Pa kaj, a veš kako je fajn.
Pravzaprav priznam, da se mi zdi pravzaprav dobra ideja.
Letošnji februar je bil sončen in čisto pomladanski. Sicer malo pogrešam sneg, ampak sem vesela tudi sonca. Tako lepo je, na sončku, sredi februarja. Kako pa vaš februar?

nedelja, 10. februar 2019

Jahorina in Sarajevo

Par dni bi radi smučali. Sneg in mrzel veter naredita tisto pravo, lepo zimo. Letos smo se odločili, da gremo v Bosno, na Jahorino. 

V Bosni so posledice vojne v nekdanji Jugoslaviji še vedno vidne. Hiše brez strehe, pa z luknjami od krogel,...pa veliko novo zgrajenih hiš,.. Človeka kar malo stisne. 

Danes je ob poti po Bosni veliko policajev, ki nadzirajo promet. Ob cestah in ob rekah pa je tudi veliko smeti, predvsem starih plastičnih vrečk. In spet te stisne pri srcu. A ni škoda te narave?
Ko smo bili na smučanju v Italiji, smo res smučali cel dan. V Bosni je malo drugače. Moraš se ustaviti. Vonj po čevapčičih premami še tako hude športnike.
Na Jahorini je še povsod dobro vidno, da so bile leta 1984 olimpijske igre. Na vsakem koraku te nekaj spomni nanje. Vučko je tu še vedno glavni. Na olimpijske igre spominja tudi zapuščena bob steza porisana z grafiti.
En dan smo namenili ogledu Sarajeva. Mesto, kjer so sledi zadnje vojne še vedno dobro vidne. Luknje v fasadah, pa ogromno pokopališč z belimi nagrobniki. Te so povsod tam, kjer je bil med hišami prostor. 

Sicer pa ima Sarajevo bogato zgodovino, tu se stikata krščanski in muslimanski svet. Pa atentat na Franca Ferdinanda se je zgodil tu....

Nas je najbolj pritegnila Baščaršija, glavna tržnica z vodnjakom in mošejami. Ogledali smo si Begovo džamijo, se malo zamudili v knjižnici in nato odšli na Baščaršijo.
 Opazovali smo izdelavo džezvic.
 
 Poleg džezvic in sploh vseh možnih posodic, se lahko kupi tudi doma spletene copate.
V Sarajevu ne gre brez dobre hrane. Poskusili smo njihove čevapčiče, pito zeljanico, pa seveda baklavo in bosansko kavo. Vse te dobrote, pa toliko kalorij!
Bosna je drugačna, posebna. Občutek imaš, da se tam ljudje znajo ustaviti. Domačini so prijazni in zgovorni ljudje, ki radi povejo kaj o sebi in svoji Bosni.