ponedeljek, 31. julij 2017

potep po Romuniji - 4. del

Pot nas je vodila mimo ogromnega akumulacijskega jezera.
Nato pa je bil na vrsti gospod Drakula. Najprej gremo do pravega Drakulovega gradu (Cetatea Poenari), tam kjer je res živel. Vlad Tepeš naj bi branil deželo pred Turki in bil znan po svoji krutosti. Prav zaradi njegove krutosti naj bi nastala legenda o Drakuli. (Fotka je iz gradu v Branu, zaradi velike gneče med obiskovalci ni ravno najboljša.)
Pravi Drakulov grad je danes ruševina, da njega pa vodi 1500 stopnic. Tekmovali smo, kdo bo prvi. Še sedaj komaj diham.
Sam grad ni nič posebnega, zato je tamal upal, da bo tisti grad v Branu, kjer so snemali film o Drakuli, boljši. Najprej kosilo, nato pa gremo proti Branu. Cene hrane v restavracijah, prenočišč, kampov in vstopnine so precej nižje kot v Sloveniji. Včasih smo bili nad njimi prav presenečeni.

Cesta proti Branu je bila slaba, pravzaprav luknjasta. Romunija ima veliko nekakšnih avtomobilskih cest, takih, lepih, z dvema pasovoma. Na nekaterih odsekih pa človeka presenetijo številne udarne jame, ki se jim je težko izogniti. Pač počasi, previdno in potrpežljivo. 

Na več delih ceste popravljajo. Glede cest smo opazili še eno stvar: vedno je gužva. Vozi se ogromno avtov, tekoče, hitro in brez trobljenja. Najpogostejše avtomobilske znamke so BMW, Volkswagen, Audi in njihova Dacia. Naš Scudo sploh ni spadal v to družbo.

Praktično vsa mesta, ki smo jih videli, še ni imela obvoznice. Vožnja skozi centre potovanje upočasni, sopotnikom (tudi meni) pa ponuja poglede, ki jih ne bi želela zamuditi.
Normalno je, da po cestah vozijo konjske vprege, tudi take z registracijami.
V Bran smo prišli šele zvečer, ko se je že nočilo. Kampirali smo v Vampire camping Bran. Čeprav je bilo na voljo veliko sob po nizkih cenah, raje spim v avtu. Zdi se mi, da to še popestri potovanje.

Lastnik kampa je znal malo angleško. Povedal je, da je lani potoval po Toskani in prenočil tudi v Gorici. 

Po vsej Romuniji, kjer smo bili, v vseh kampih, hotelih, gostilnah, restavracijah je na voljo brezplačni wi-fi. Vedno je brezhibno deloval. Zadeva se mi je zdela zelo v redu. Sploh, če upoštevamo dejstvo, da veliko ljudi, ki dela v turizmu, govori samo romunščino.

Čeprav smo spali v "vampirskem" kampu, je noč minila popolnoma mirno. Zjutraj smo se odpravili na grad, kjer so snemali film o Drakuli. Mali je bil navdušen. Grad je zelo razgiban. Ima ozke prehode, skrivna stopnišča, vhod iz omare, sobo za mučenje.. 
 
Pred gradom je veliko stojnic s vsemi mogočimi spominki. Tamalemu sva komaj dopovedala, da lesen meč res ni tista najbolj nujna oprema desetletnika, ki živi v današnjem času. Ko pa so bili tako dobri.
Zadnji grad, ki smo si ga ogledali v Romuniji, je pravljični grad Pelez v Sinaiji. Fotografiranje v gradu ni dovoljeno. Pravzaprav na vsakem koraku pazijo nate. 


nedelja, 30. julij 2017

potep po Romuniji - 3. del

Sibiu je naslednje mesto, ki smo ga obiskali. Velik mestni trg piata Mare je zaprt za promet in mene malo spominja na italijansko Sieno.
 
 
Mesto je včasih varovalo obzidje.
 Tudi v Sibiu so številne cerkve.
To pa so stanovanjski bloki v okolici cerkve, najverjetneje gradnja iz časov socializma.
Sedaj je na vrsti gorski prelaz Transfagarasan. Cesta vodi čez Karpate in je prevozna samo v poletni sezoni. Pozimi tunel na vrhu zapirajo z železnimi vrati. Pri nas je postala znana predvsem po zaslugi oddaje Top Gear, kjer so jo označili za eno najbolj presenetljivih cest na svetu in od takrat velik del moškega prebivalstva sanja, da bi jo enkrat prevozili. 
Na vrhu je parkirišče, ob staneh ceste prodajajo domači sir, gozdne sadeže in razne spominke. Sprehodili smo se tudi do jezera Lac Balea.
 
Transilvanija je seveda najbolj znana po Drakuli in njegovih gradovih. Gremo pogledat, če je bil res tako strašen. 






sobota, 29. julij 2017

potep po Romuniji - 2. del

Od rudnika soli v Turdi smo se podali proti Sighisoari. Dva dni smo prespali v kampu, da smo si kraj lahko podrobneje pogledali. Sighisoara je majhno srednjeveško mestece, center pa je označen kot Unescova svetovna dediščina. Vzdolž ulic so natrpane pisane hišice, mestece deluje nekako zasanjano in romantično. 
V središču mesta je stolp z uro.
Romunske vasi in mesta so prepredena z električnimi žicami. Kar naprej sem se spraševala, kako vedo, katera je prava. O elektriki sicer nimam pojma, vendar se mi zdi komplicirana naloga.
V bližini je muzej na prostem Astra, ki prikazuje romunsko arhitekturo. Mline na veter, leseno cerkev, značilne lesene in modre hiše, ki jih še vedno lahko vidimo na podeželju.
V bližnjem kampu Camping Ananas Sibiu, ki ga vodi nemški par, smo ostali dva dni. Tam smo tudi srečali starejši slovenski par, ki očitno uživa v potovanjih in nabiranju kilometrine po bližnjih in bolj oddaljenih državah. Seveda, logično, da smo večer porabili za klepetanje in alkohol. 

V Romuniji je veliko turistov, vendar so to v glavnem Romuni. Na celi poti smo srečali le malo turistov iz zahodne Evrope in to v glavnem v kampih. Razen teh dveh Slovencev, še par družin iz Nemčije, Avstrije in Francije.




petek, 28. julij 2017

potep po Romuniji - 1. del

Letos sem si želela malo drugačen dopust, ne običajnega morja. Nekaj, da ne bo časa počivati in v lastni režiji, seveda. Samo midva z možem in najin tamal.

Pa smo se odločili za potep po Romuniji. E-vinjeto smo naročili kar od doma. Najprej smo prevozili Avstrijo, nato Madžarsko. Kljub avtocestam se pot vleče... Ko smo se vozili mimo Budimpešte, smo se spet nasmejali dogodku, ko smo še z vsemi tremi otroki obiskali Češko, Slovaško in Madžarko. V Budimpešti smo v trgovini kupili sladkor za jutranjo kavo in kasneje ugotovili, da smo kupili moko. Fotka Budimpešte je od takrat.
Vozili smo se mimo polj sončnic in požete pšenice.
Bolj kot smo se bližali koncu Madžarske, več smeti je ležalo ob cesti in mene je kar malo stiskalo, kaj sem si dala v glavo. Ko pa smo prestopili mejo nas je čakalo prvo presenečenje, Romunija je čista, urejena, ob cesti pa so stali novi trgovinski objekti, industrijske cone, kar ne moreš verjet. 
Dolge vasi z pisnimi hišami, žicami in štorkljami.
Prvo večje mesto za mejo je Oradea, nato pa gremo skozi Cluj Napoca do rudnika soli v Turdi.
Ker se je večerilo, smo poiskali prenočišče, kar v Romuniji ni poseben problem. Zraven ceste je veliko majhnih hotelov, ki ponujajo hrano in prenočišče. Večji problem je sporazumevanje, saj Romuni večinoma razumejo le svoj jezik. Pomagala je kakšna italijanska beseda in pantomima. Ta je bila navadno najbolj učinkovita.
Vasi sestavljajo pisane hiše ob cesti. Vsak kraj ima eno ali več cerkev. Romunska pokrajina pa je polna polj sončnic, pšenice in koruze. V bolj hribovitih predelih pa pasejo ovce.
Naš cilj je bil rudnik soli v Turdi. Glavna dvorana se nahaja okoli 120 m pod zemljo in je preurejena v pravi zabaviščni park z otroškim igriščem, igriščem za tenis, biljardom... V rudniku lahko preživite cel dan. Vdihavanje solnih hlapov naj bi ugodno vplivalo na zdravje.
Še nižje je vodni bazen, kjer se lahko tudi peljete s čolničkom. Rudnik je res nekaj posebnega. Najin desetletnik je bil čisto očaran in tudi na koncu potovanja zatrjeval, da je bil rudnik tisto ta boljše.
Kosilo smo pojedli kar na stojnicah pred rudnikom. Poskusili smo njihove čevapčiče, mici. Romuni imajo radi meso vseh vrst, pečeno, na žaru.. Sodeč po velikosti porcij, pa na mojo žalost solate očitno precej manj.

Ob cestah prodajajo tudi borovnice, lubenice in drugo sadje. Tudi to smo poskusili in nič ni bilo narobe.