včerajšnji dan na Krnu

Krn mi je od nekdaj pri srcu, ker je pot malo daljša in je potrebno zjutraj vstati in sonce vzide, ko si že na sredini hriba in takrat ugotoviš, da tam nisi sam.

 Ker si 2245 m nad morjem

in ker se pogosto čez Krn vali megla, čisto blizu tebe

 

in ker je božanski razgled na Krnsko jezero

in na številne hribe, ki so videti tako modri in tako daleč

in ker je veliko drobnih stvari, ki jih moram pogledati čisto od blizu.

 Z vrha Krna sva jo mahnila proti jezeru v Lužnici, še zadnjikrat pogledala proti koči

šla mimo ovčk

 po zanimivi dolini med skalnatimi vrhovi

 in prispela do majčkenega jezerca.

Čeprav sem bila že nekajkrat na vrhu, me Krn vedno znova očara.