sobota, 07. november 2015

Kriški podi

Od nekdaj sem rada hodila v hribe. Zdi se mi nekako podobno življenju. Vedno je težko in naporno, ampak zmeraj zanimivo in čudovito, in na koncu sem vedno vesela, da mi je uspelo prehoditi pot. Včasih so križišča neoznačena, včasih zaidemo, ampak se vedno znova vrnemo na svojo pot.

Tudi tokat sva se zbudila pred zoro. Na parkirišču v Zadnjici je bil najin avto prvi. Namenjena sva bila proti Kriškim podom. Pot od parkirišča do Pogačnikovega doma je zelo lepa in traja tri ure in pol. Najprej se vije skozi gozd. Pridni planinci so vsako skalo podprli z vejicami.
Listnata drevesa počasi zamenjajo macesni. Ponekod je pot čisto rumena, vsa posuta z njihovimi iglicami.
 Rumeni macesni in modro nebo je nepozabna kombinacija.
Zaradi močnih barv me prav bolijo oči.
 Zadnji del poti je potrebno prehoditi po skalah in kamenju.
 Pod vrhom je tale izvirček.
Kmalu prispemo do mirnega in skrivnostnega Spodnjega Kriškega jezera. Del jezera je bil zamrznjen.
Približno 15 minut naprej od jezera je Pogočnikov dom (na 2050 m nadmorske višine), ki pa je ob tem času že zaprt.
Družbo na vrhu nama je poleg drugih planincev delal tudi tale ptič.
Še pogled proti hribom
 
in proti dolini Trente.





Ni komentarjev:

Objavite komentar

Hvala za tvoj komentar.