v Ljubljano

Poletja je zares konec, tudi za študente. Letos je tudi naša punca postala študentka. Malo je zmedena, veliko stvari je treba še urediti, vse je na novo. Res pa je, da je že komaj čakala, se veselila, da bo končno postala malo bolj samostojna, želela si je spremembe. Pravzaprav je že čakala, da gre, čeprav jo je malo stiskalo.

Večkrat sva se pogovarjali, kako človek ve, kaj bi rad delal, kaj bi rad počel vse svoje življenje in kako težko je sprejeti to odločitev. Nekateri to vedo že od rojstva. Toda teh je malo. Drugi nismo tako prepričani. Mogoče smo zadeli, mogoče pa bi nam bilo v nekem drugem poklicu bolje. Toda tega pravzaprav ne bomo nikoli vedeli. Mogoče pa je skrivnost v tem, da se potrudimo, pri vsakem delu, ki ga opravljamo in poskušamo biti čim boljši.

Študij bo sprememba za našo punco, pa tudi za ostale. Doma bo ostal samo še naš tamal. Kar malo čudno mi je.  Navajena sem na polno hišo, smeh, kričanje, prerekanje. V hrupu in gužvi se kar dobro znajdem. Tišina je zame nekaj novega. Mogoče bom pa več časa v naravi.

Prejšnjo soboto sem bila skoraj cel dan na vrtu. Skoraj vse paradajze sem izruvala iz rastlinjaka in posadila zimsko solato. Tudi letošnje poletje nam je vrt dobro služil. Pojedli smo ogromno kumaric, paradižnikov,... pa posladkali smo se lahko z eno lubenico in kar sedmimi dinjami. Tako lepo so dišale. 

Pravzaprav je bilo tudi letos lepo poletje, med otroki, na vrtu, v naravi.