ah, ta služba...

Zadnje čase se mi zdi, da vsi govorimo samo še o službi. Prijateljice, kolegica, doma.. Tudi, če se pogovarjamo o kakšni drugi stvari, se pogovor kmalu spet preusmeri na službo. Tudi sama to počnem. V bistvu pa grem sama sebi na živce. Pogrešam klepetanje o dopustu, mulcih, ljubčkih, pa če ti raste solata... in o vseh možnih stvareh, ki nimajo veze s službo. Že res, da delamo vedno več in da delamo preveč in da vsak dan podaljšujemo... Najbolj grozno pa je to, da službi namenjamo še svoj prosti čas, ker samo o njej govorimo, samo nanjo mislimo. Tudi takrat ko nismo v službi.

Poleg službe se dogaja še veliko drugega. Vreme je krasno, trava zeleni in zunaj je polno rož. Vsak dan prekopljem kakšen košček vrta, kar sicer mojemu hrbtu ne prija najbolj, ampak je zelo dobro za mojo dušo. Posadila sem več kot 120 sadik paradižnika in paprike, posejala baziliko. Eno, malo večjo grško baziliko pa sem kupila. Ker ne morem čakati, da zraste tista, komaj posejana.

Prejšnjo nedeljo sva šla na res dolg sprehod ob Soči. Najin tamal pravi, da je prevelik, da bi šel z nama. Prav. Znašla sva se tudi sama. Tudi tako je lepo, čeprav se mi je kakšen trenutek zazdelo nekam tiho in umirjeno.