Danes ponoči sva šla na Krn. Čelke sploh nisva potrebovala, saj je pot osvetljevala polna luna.
2245 m nadmorske pred šešto zjutraj. Pa n
isva bila edina, na Krnu je bilo kar kakšnih trideset ljudi. Tudi ovce so bile z nami.
Luna se je poslavljala,
mi pa
smo bili hvaležni za tiste prve jutranje trenutke, ko se je prikazalo sonce.
Luna je bila vedno manjša,
sonce pa...
Sedaj pa v službo, nazaj k realnosti.
Uau, čestitke, bravo! To pa je bilo doživetje! Poznam tisti dober občutek, ko si nagrajen in je mali trenutek-ko se prikaže sonce-tako velik, da imaš kar cmok v grlu. Dobra sta, da sta svoj bioritem naštelala, da se telo zbudi za hojo ob treh zjutraj oz.od doma še dosti prej!
ReplyDelete