Fižol po moje

Najprej sem tole objavo mislila nasloviti Pasulj po moje. Ampak za pasulj je menda obvezno, da vsebuje nekaj mesa, zato naj ostane pri fižolu, saj tudi je bolj fižol s papriko in paradižnikom. Kot pri pasulju lahko fižol lahko kuhamo na malo vode. Med fižolčki izberemo belega, bolj drobnega, pri nas doma, mu preprosto rečemo, da je za pasulj. Ko je kuhan ima zelo mehko lupino. Meni se ponavadi mudi, zato ga skuham v ekonom loncu in tako privarčujem dragocene minute. 

V veliki ponvi segrejem oljčno olje, na njem najprej malo cvrem dve sesekljani čebuli, ko čebula malo porumeni, dodam na trakce narezano papriko, oboje pustim na štedilniku še kakšnih pet minut. (Papriko imam shranjeno v zamrzovalni skrinji. Dodam je približno za polovico fižola.) Nato dodam kuhan fižol, domačo paradižnikovo mezgo, malo himalajske soli, žličko ali dve kurkume, dva do tri liste lovorja ter žličko domačih zelenjavnih začimb. Po potrebi dolijem čisto malo vode in vse skupaj kuham kakšne pol ure. Nekaj minut pred koncem dodam na drobno sesekljan česen in peteršilj. 

K temu fižolu paše doma spečen kruh in radič z vrta. Tale pasulj obožuje celo moja hči. Pred par leti je bila to naša skrivnost, saj ni dovolila, da povem njenih prijateljicam, da ji je tale naš vege pasulj tako všeč.

Današnji dež je pokvaril moje načrte, ki bi se večinoma morali dogajati na vrtu in me prisilil, da ostanem pod streho. Poleg srfanja po netu, tudi vadim pletenje nogavice. Letošnja zima mi bo ostala v spominu po nogavicah. Danes je nastal par za mojega velikega "tamalega".

Naravo dež čisto nič ne moti. Tole je sosednji breg pred nekaj dnevi.