Matajur

Danes uro do poldneva je bila pri nas še gosta megla. Nekje daleč nad njo se je skrivalo sonce. Slaba lastnost meglenih juter je ta, da se mi nikakor ne mudi iz postelje. Tako lepo se je zaviti v odejo in lenariti.

Pa sem vseeno zbrala dovolj moči. Odpravili smo se na Matajur po italijanski strani. Z nama je šel tudi najin najmlajši sin. Z avtom smo se odpeljali na Livek, nato v Italijo, še naprej od vasi Matajur. Sam vzpon na hrib je trajal manj kot uro. Že na Livku nas je pričakalo sonce. Ko smo parkirali, je bil pogled proti morju videti tako,

takole pa pogled proti hribu.

 

Dan je bil pomladno topel in bunda je bila čisto odveč. Celo pot smo se ozirali nazaj, v skrivnostno megleno morje.

Na vrhu hriba je cerkvica. Matajur je zelo obiskan hrib. Tu sem bila že nekajkrat in vedno je bilo veliko obiskovalcev. Pot na hrib res ni zahtevna. Na koncu pa si vedno nagrajen s čudovitim razgledom.

 Tokrat v skrivnostno meglo, ki je zakrila vse doline,

 in v hribe, ki so bili obsijani s soncem.

V dolino smo  se vrnili sredi popoldneva. V senčnih kotičkih smo še vedno lahko videli rastlinice oblečene v led.

Prvega januarja 2014 smo tudi bili na Matajurju. Takrat je bil na hribu sneg. Naš izlet pa se je malo zavlekel.