nedelja, 28. februar 2016

pomladna torbica

Zadnjič sem zavila v trgovino z volno. Mojo pozornost so pritegnili kot nogometne žoge debeli klobčki trakcev iz blaga. Odločila sem se, da moram poskusiti, kako bi šlo kvačkanje s temi  big kvačkami. Tako je v moji košari pristal klobček, iz katerega sem doma naredila torbo.
Res, da kvačkanje hitro napreduje, ampak tudi klobček se hitro manjša. Na koncu je bilo potrebno dno narediti iz blaga. Nastala je torbica za pomladne dni.

Na žalost je zadnje čase pri nas ravno ob vikendih bolj deževno. Klub temu, da še vedno sneži med dežjem, gre čas nezadržno naprej. Zima se bo morala posloviti. Časa ne more nihče ustaviti.
Mogoče je ravno to tisto, kar prevečkrat pozabimo. Življenje gre naprej in nič ga ne more ustaviti. Imamo samo trenutke... slabe, lepe in tudi zelene...






nedelja, 21. februar 2016

kuhinjske prijemalke

Kljub temu, da so zimske počitnice minevale v dežju, so bili dnevi prijetni. V sproščenem vzdušju se je lažje pogovarjati. Na koncu je zmanjkalo časa za poštevanko. Tudi to se zgodi. Ob večerih pa sem začela kvačkati, tako da porabim ostanke volne.
Nastale so kuhinjske prijemalke.
Razveselil se jih je študent, saj mu bodo prišle prav v majhni študentski sobici. Po zimskih izpitnih rokih bo namreč potrebno vsaj speči kakšne palačinke.
Današnji sončen dan je razkril, da je pomlad praktično že tu. Na daljšem sprehodu smo hodili med žafrani,
in drugim pomladanskim cvetjem,
pred hišo pa sem opazila prvi cvet na drevesu. 


četrtek, 18. februar 2016

Kdo je Rozi?

V mojem računalniku je ogromno fotk naše Rozike. Moji otroci jo kar naprej slikajo, zdi se jim ljubka in lepa, čeprav ni ravno videti kot manekenka.
Pa tudi prijazna ni vedno. Včasih lovi kakšno miš, občasno želi malo prestrašiti tudi nas.
 Na vrtu mi vedno dela družbo, pravzaprav vrtnariva skupaj.
Poleti rada leži v senci in sploh vedno strašno rada spi.
Vsi ji zaupamo svoje skrivnosti, saj zna pazljivo poslušati in nikoli ne daje neprimernih komentarjev. Včasih se nam zdi, da nekako z razumevanjem gleda na svet. Včasih je prav malo zavidamo.
Vsi jo imamo zelo radi.

Nogavice

Med gledanjem televizije so nastale te nogavice:
Dokončala sem že tretji par in lahko potrdim, da vaja dela mojstra.
Te rožice pa že cvetijo na mojem vrtu:
Paprike so že pokukale iz zemlje, paradižnik pa bom posejala ta teden.
Načrti so lahko veliki, realni, dosegljivi... Kaj bi se obremenjevala z njimi. Če ne uspejo, jih pač spremenimo, prilagodimo...

ponedeljek, 08. februar 2016

Fižol po moje

Najprej sem tole objavo mislila nasloviti Pasulj po moje. Ampak za pasulj je menda obvezno, da vsebuje nekaj mesa, zato naj ostane pri fižolu, saj tudi je bolj fižol s papriko in paradižnikom. Kot pri pasulju lahko fižol lahko kuhamo na malo vode. Med fižolčki izberemo belega, bolj drobnega, pri nas doma, mu preprosto rečemo, da je za pasulj. Ko je kuhan ima zelo mehko lupino. Meni se ponavadi mudi, zato ga skuham v ekonom loncu in tako privarčujem dragocene minute. 
V veliki ponvi segrejem oljčno olje, na njem najprej malo cvrem dve sesekljani čebuli, ko čebula malo porumeni, dodam na trakce narezano papriko, oboje pustim na štedilniku še kakšnih pet minut. (Papriko imam shranjeno v zamrzovalni skrinji. Dodam je približno za polovico fižola.) Nato dodam kuhan fižol, domačo paradižnikovo mezgo, malo himalajske soli, žličko ali dve kurkume, dva do tri liste lovorja ter žličko domačih zelenjavnih začimb. Po potrebi dolijem čisto malo vode in vse skupaj kuham kakšne pol ure. Nekaj minut pred koncem dodam na drobno sesekljan česen in peteršilj. 
K temu fižolu paše doma spečen kruh in radič z vrta. Tale pasulj obožuje celo moja hči. Pred par leti je bila to naša skrivnost, saj ni dovolila, da povem njenih prijateljicam, da ji je tale naš vege pasulj tako všeč.
Današnji dež je pokvaril moje načrte, ki bi se večinoma morali dogajati na vrtu in me prisilil, da ostanem pod streho. Poleg srfanja po netu, tudi vadim pletenje nogavice. Letošnja zima mi bo ostala v spominu po nogavicah. Danes je nastal par za mojega velikega "tamalega".

Naravo dež čisto nič ne moti. Tole je sosednji breg pred nekaj dnevi.








torek, 02. februar 2016

pražena čičerika

Skoraj ne morem verjeti, da je januar že minil, po drugi strani pa se mi zdi, da tem sivim dnem ni konca. Januar je čas za nove načrte, seveda take na vrtu. Vrtnarjenje se mi zdi koristno tudi zato, ker nikoli ne razočara. Na vrtu vedno uspe kaj okusnega, 
kaj lepega, in kaj, kar prinaša veselje. 
Trenutno je v mojem šotoru še nekaj solate, ki paše k praženi čičeriki. Čičeriko namakam čez noč in jo nato skuham. Kuhano popražim na kokosevem olju. Začinim jo z himalajsko soljo in kurkumo. Pri nas vedno izberemo kurkumo. Lahko bi sicer dodali tudi kakšno drugo začimbo, na primer sladko ali pekočo papriko v prahu. 
Čičerika izvira iz Azije. Rada ima topla in suha poletja. Lahko jo posadimo tudi pri nas. Seveda bo bolje uspela, če bo poletje toplo. Sadimo jo šele po 15-tem maju, ko se zemlja segreje. Lani sem tudi sama poskusila. Čičerika je uspela, vendar se s količino pridelka res ne morem pohvaliti. Meni je po okusu veliko boljša kot fižol, zato bom letos ponovno poskusila.