petek, 29. januar 2016

mazilo za ustnice in ... petek je

Predvsem v zimskem času naše ustnice hitro postanejo suhe in razpokane. To se dogaja tudi otrokom. Moj mali se vedno oblizuje in poje vse, kar ima na ustnicah. Kar ne more drugače. Zato se mi zdi najbolje narediti mazilo za ustnice iz sestavin, ki jih lahko pojemo.
Za doma narejeno mazilo sem uporabila dva dela kokosovega masla in en del voska. Vosek sem predhodno narezala na čisto majčkene koščke. Nato sem sestavine dala v posodo, to posodo pa v večji lonec, v katerem vre voda. Sestavine je potrebno mešati toliko časa, dokler se ne raztopijo. Nato sem jih vlila v majhne skodelice, počakala, da se ohladijo in mazilo je tu. Nekateri pred vlivanjem v majhne skodelice takemu mazilu primešajo par kapljic eteričnega olja, jaz pa sem raje dodala kakav, cimet oziroma med. Vse uporabljene sestavine so iz ekološke pridelave.
Sicer pa je danes petek. Tudi sivi in megleni petki imajo vedno svetlo točko. Že zato, ker so petki. Zanimivo, koliko ljudi spravijo v boljšo voljo. Marsikateri, ki sem ga srečala, je rekel: "samo, da je danes petek" in težko je naleteti na človeka, ki čaka ponedeljek. Petki ponujajo možnosti, ponujajo pričakovanja. Tudi meni je lepo, ko pomislim, da jutri ne bo treba butniti iz postelje in oddelati dan po urniku. Lepo je, ko veš, da lahko malo poležiš, morda zjutraj spiješ kavo v postelji. 
Lepo je, ko načrtujem, kaj vse bi lahko počela čez vikend. Tudi če tega ne uresničim, že načrtovanje je lepo. Saj vem, da za petkom pride ponedeljek. Ampak, to bo v ponedeljek. Danes preprosto uživam v petku.

ponedeljek, 25. januar 2016

moje prve nogavice

Evo, pa mi je uspelo. Moje prve nogavice so tu. In sicer s pomočjo odličnih navodil, ki jih najdete na blogu niti za srečo. Lastnici bloga se zahvaljujem zanje, pa tudi za dodatna pojasnila in motivacijo.
Naučila sem se splesti peto pri nogavicah. Pete se mi vedno zdela nekakšna čarovnija in ni mi bilo jasno, kako naj čaram s pletilkami. Če točno sledite navodilom, bo uspelo. Res je, da sem morala nekajkrat podreti par vrst in včasih sem dajala vtis, da pletem tako, malo naprej, malo nazaj. Zaključek pa je sploh naporen.
No ja, vidi se, da so delo amaterja in da bi bilo potrebno kakšno malenkost še izboljšati. Pika Nogavička bi bila zagotovo zadovoljna z njimi. Mojim otrokom se tudi zdijo prelepe. Vsi bi imeli take.
Zunaj je mrrrraaazzz in ker vaja dela mojstra, bo najbolje, če spletem naslednji par.




nedelja, 17. januar 2016

koruzni kruh

Lani sem prvič sadila koruzo. Koruzni storž, torej seme, mi je dala prijateljica, ki se na te stvari spozna bolje od mene. Gre za staro, ekološko, slovensko, domačo sorto. Da je koruza res ekološka, sem popolnoma prepričana. Ko je začela dozorevati, so se vse možne vrane gostile na moji njivi, kljub temu, da koruza raste tudi na sosednjih. Poleti smo storže celo ovili v razne mreže, da smo vranam vsaj malo preprečili dostop. Nekaj kilogramov mi jo je vseeno uspelo pridelati. Sedaj je dovolj suha, torej v mlin z njo. 



Recept za koruzni kruh je enostaven. Potrebujemo 0,5 kg koruzne moke, 0,5 kg eko pšenične polnozrnate moke, žličko himalajske soli, žličko kokosovega sladkorja, kvas, oljčno olje in malo vode. Pripravimo ga enako kot vsak drug kruh. Pečemo 50 min pri 180°C. Rezultat so hrustljave štručke, tokrat v obliki francoskih.

ponedeljek, 11. januar 2016

enostavna torba

V službi, kjer sem zaposlena, nimamo organizirane malice. Ker se človek sendvičev naveliča, si sama najraje zjutraj pripravim solato in čaj, ju dam v steklene posode in nesem s sabo. Ne vem, mogoče sem nerodna, mogoče prehitra... razbila sem že kar nekaj skodelic. Vedno zato, ker se mi je strgala vrečka, jaz pa sem to prepozno opazila. Danes me je vse tisto čiščenje črepinj res razjezilo in sem sklenila zadevi narediti konec. Ne, ne bom prešla nazaj na sendviče, samo vrečko bom zamenjala.
Nastala je enostavna torba, s podlogo, po meri mojih posod.
Ker sem začetnik, sem porabila kar nekaj ur. Vem,da se bodo nekateri ob tem zasmejali, ampak vsak začetek je ...
Zunaj je lije dež in dan v sivih barvah. V stanovanju pa tale božični kaktus še vedno čudovito cveti.

nedelja, 10. januar 2016

Vrečke s sivko

Danes je bil deževen dan, zato sem ostala doma. Čeprav sem mislila, da bom malo lenarila, je dan minil neverjetno hitro in kot ponavadi mi tudi danes zmanjkuje časa. Začela sem plesti nogavice po navodilih, ki jih najdete na blogu niti za srečo.
Po dolgih letih sem se usedla za mamin šivalni stroj, tisti stari, še iz časov Jugoslavije. Verjetno ima okoli ali preko 40 let, deluje pa še brezhibno. Iz ostankov blaga sem naredila vrečke za sivko.
Sivka ni le sredozemska rastlina, dobro uspeva tudi v naših krajih in pozimi prenese nekaj stopinj pod ničlo. Bolj kot mraz, ji škoduje vlaga. Zato moramo rastline posaditi v dobro prepustno zemljo. Sadimo jih aprila. Koristno je tudi, če izkopljemo malo globljo luknjo in pod sadiko dodamo plast zemlje zmešane s peskom. Tako bo voda bolje odtekala. 
Poleti, ko cveti, je čudovita in vedno polna čebel. Ker imam veliko sivke, vrečke napolnim samo s sivkinimi cvetovi.
Za sivko je značilno, da deluje pomirjevalno. Njen vonj osveži prostor. Vrečke s sivko, ki jih damo v omare z oblekami, ščitijo tekstil pred molji. Pa tudi vonj oblek je čudovit.
Embalaža je važna, ampak vsebina še bolj. Sivka je konec junija cvetela in omamno dišala. Tudi ujeta v vrečkah vseeno prinese del tiste poletne svežine.


petek, 01. januar 2016

prelaz Globoko

Meni se zdi najbolje začetek novega leta preživeti aktivno, na svežem zraku. Kar presenečena sem bila, ko sem ugotovila, koliko somišljenikov imam. Srečali smo namreč precej planincev z daljšimi in krajšimi cilji. Danes smo se odpravili proti prelazu Globoko. Hoja po poti iz planine Stador do koče na planini Razor in nato do Globokega traja približno dve uri in pol. Ker pa fotke povedo več kot besede, raje ne bom več govorila...
Pogled proti prelazu
pa v modro nebo, tja se sama najraje ozrem...
 Pogled proti karavli, ki jo je načel zob časa
pokukati je treba tudi vanjo...
 Pogled na sosednje hribe
 pa proti bohinjskemu jezeru in Triglavu.
Tudi prvega januarja je narava v gorah čudovita. Ni res, da v tem času lahko občudujemo le gole skale, tam je tudi veliko rožic, takih posušenih,
 
pa takih ledenih
in takih čisto novih.
Zvončki in trobentice pa so nas pričakale doma. Srečno novo leto!