torek, 15. avgust 2017

pod Montažem

Montaž je v Italiji, čisto blizu nas. Zadnji del poti na vrh je zahteven, pot do sklal pa zelo lepa, tudi za otroke. 

Hrib imajo otroci zelo radi, saj je poln lukenj, iz katerih večkrat pokukajo svizci. Sploh zjutraj radi pridejo na dan in niso čisto nič sramežljivi. Tako so luštni, ko tekajo po hribu.
Po pobočju rastejo planike, pa druge rožce...
Vrh je bil tokrat zavit v meglo, zato smo se vrnili v dolino. Tu blizu skal smo nekoč že videli gamse,... Danes žal ne. 
Pogled v dolino in na sosednje hribe je vedno enkraten.


ponedeljek, 14. avgust 2017

jutranji obisk

Ko se zjutraj zbudim, si skuham kavo in z balkona opazujem bližnji travnik. Srečna in hvaležna, da lahko živim sredi zelenega. Danes nisem bila sama. V grmovju ob robu travnika se je nekaj premikalo. Kljub temu, da so srnjaki in srnice zelo hitri, mi je uspelo ujeti tole fotko, ravno takrat, ko je pokukal iz grmovja.

torek, 08. avgust 2017

ob zori na Krnu

Danes ponoči sva šla na Krn. Čelke sploh nisva potrebovala, saj je pot osvetljevala polna luna. 
2245 m nadmorske pred šešto zjutraj. Pa nisva bila edina, na Krnu je bilo kar kakšnih trideset ljudi. Tudi ovce so bile z nami.
Luna se je poslavljala,
 mi pa smo bili hvaležni za tiste prve jutranje trenutke, ko se je prikazalo sonce.
Luna je bila vedno manjša,
sonce pa...
 
 Sedaj pa v službo, nazaj k realnosti.

sobota, 05. avgust 2017

tudi mačkam je vroče

Ta vročinski val pa kar traja. Ne samo nam, tudi živalim je vroče. Naša mačka išče senco in cel dan preleži. Lenoba in vročina pašeta skupaj.
Ker sem tudi jaz popoldne bolj v senci, sem čisto počasi sešila tega lenega mačka. Velikega, debelega in lenega. Zna samo počivat. Namenjen je punci, ki je že velika. Upam, da jo bo razveselil.
Tistim pravim mačkam najbolj pomagamo, če jim damo zadosti vode. To jih bo vsaj malo ohladilo.

četrtek, 03. avgust 2017

potep po Romuniji - 7. del

Odpravili smo se proti pokrajini Maramures. Upoštevali smo nasvet lastnika kampa in zaradi slabe ceste vzeli velik ovinek. Okrašene lesene hišice, sveže seno...
V Romuniji je ob cesti veliko psov, ki verjetno nimajo lastnika. Psi niso čisto nič nasilni.
Najprej smo si ogledali samostanski kompleks Barsana. Vse narejeno iz lesa, natančno izdelano,...
Sedaj pa proti Veselemu pokopališču. Vaški mojster je začel izdelovati posebne nagrobnike, take z sliko iz življenja pokojnika in kratko zgodbo o njem. Škoda, da ne znam nič prebrati... Stvar se je prijela, sedaj je nagrobnikov že ogromno. Veliko povedo že same slike...
Prespali smo v kampu Camping Izza, kjer so imeli tudi hostel.

Pot domov je bila dolga. Iz avta smo gledali gnezda štorkelj, teh smo sicer videli že ogromno, ampak štorklje so tako elegantne..
pa sončnice in pokrajino ...
Prometni znak, ki smo ga na dopustu največkrat videli je zagotovo tale: još.. na cesti.
Meni se je nekako uresničila želja iz otroštva. Upala sem, da bom v Romuniji videla prave Cigane, z pravim ciganskim vozom, pa ni bilo nič. Mogoče, bi se temu lahko reklo manjši tabor, edini na naši poti.
Med vožnjo mi je uspelo ujeti fotko ženske, ki bi lahko bila Ciganka. Ampak tudi te niso več to, kar bi človek pričakoval. V rokah je imela pametni telefon. Kaj pa vem, mogoče namesto kart uporabljajo internet?
Prevozili smo 3.957 km in se imeli lepo. Bi šla še? Po isti poti ne. Ampak morda nekoč... Karpati so tako čudovito zeleni.



sreda, 02. avgust 2017

potep po Romuniji - 6. del

Iz Transilvanije gremo proti pokrajinama Bukovina in Maramures, ki sta na severu Romunije, pri meji z Ukrajino. Deželi sta hriboviti, poraščeni z gozdom, nekako zasanjani. Lesene hiše s "partoni" (okrašena vhodna vrata), pokošena trava, kope, lesene cerkvice...
Dežela nas je začarala in v kampu Camping de Vuurplaats smo ostali dva dni. Kamp vodi starejši par, ona je domačinka, on pa prihaja iz Nizozemske.

Najprej obiščemo poslikane samostane, značilne za to pokrajino. Mi smo obiskali tri:
- samostan Humor
- samostan Voronet
in samostan Moldovita, kjer smo opazovali spodnji obred.
Peljali smo se tudi z parno lokomotivo Mocanito. Med potjo je ustavila in iz bližnjega potoka so načrpali vodo. 
Med vožnjo sem opazovala pokrajino, lesene hišice z vrtički in lesenimi ograjami, konjske vprege,...
Po nasvetu lastnice kampa smo obiskali tudi muzej pirhov, ki jih izdeluje gospa Lucia Condrea, s katero smo tudi govorili. Prijazna gospa ima veliko priznanj za svoje delo. Povedala je, da za izdelavo "enostavnejšega" pirha potrebuje tri do štiri ure, za tiste bolj komplicirane pa tudi en mesec. Jajčka so izdelana natančno in kar ne moreš verjeti, da se da to narediti z rokami. Še mali je bil presenečen. V pogovoru, kjer je sodeloval še uslužbenec, smo ugotovili, da je Slovenija tam, kjer pojemo Na golici. Pa tudi Golico Tv so gledali, ko še ni bila zakodirana. Kljub temu, da je fotografiranje prepovedano, smo lahko naredili tri fotke. Hvala.