nedelja, 02. december 2018

Krnsko jezero

Zjutraj sem se težko zbudila in zelo me je mikalo,da bi malo poležala v postelji. Saj je nedelja, ne? In potem bi se vlačila po hiši in kuhala kosilo. Pa sem si premislila. Vesela sem, da sva se odločila za pot k Krnskemu jezeru. Sendvič, ki ga poješ v hribih je boljši od vsakega nedeljskega kosila.
Vreme je bilo oblačno in sonce se je skrivalo za hribi. Vse je bilo tiho, slišalo se je kako sneg škripa pod nogami, čeprav ga je še zelo malo. Srečala sva le par obiskovalcev. 
Jezero še ni zamrznilo in pogled proti Krnu je zakrivala megla. Bilo je tako lepo, tako decembrsko.



nedelja, 25. november 2018

nekaj enostavnega

Prejšnji teden se je vlekel in kompliciral. Nekaj stvari sem pozabila, nekaj zamešala, nekaj zamudila... Deževen vikend je prišel kot naročen. Lahko sem si odpočila, skuhala kosilo, poslušala hčerko, kako je bilo na infobombi in se igrala s tamalim. Saj je že velik, ampak včasih se je lepo malo streljati z njegovo "nerfarco". Ob večerih sem pletla nogavice. To jesen je že tretji par. Po teh pisanih nogavicah je letos res veliko povpraševanje.
 Šla sem tudi na dolg sprehod in občudovala dežne kapljice,
 pa mojo vrtnico
 in taščico na naši češnji. Tako čisto majčkeno in veselo.
Ja, rada imam preproste stvari. Mogoče pa sem ta teden res preveč komplicirala. Vse je v redu. In lepo je, ko nam čisto enostavne stvari prikličejo nasmeh na lica.

nedelja, 18. november 2018

Ajdovi žganci

Sončni in topli novembrski dnevi so nas razvajali. Vrtnica pri ograji ima kar nekaj cvetov in kar ne morem verjeti, da smo sredi novembra.
Zadnja dva dneva je zapihal hladen veter. Kar nekaj stvari je bilo treba še postoriti po vrtu. Kivi smo trgali že skoraj v temi.  
Danes sva z  tamalim skuhala ajdove žgance. Tako, da bova malo skupaj kuhala.

-V slano vodo sva vsula pol kilograma ajdove moke in pazila, da je ostaja čimbolj na kupu.
- Počakala sva, da voda zavre in prekrije moko, potem pa v sredino kupa zapičila ročaj kuhalnice.
- Ko je voda ponovno zavrela, sva kuhalnico vzela ven in kuhala še 20 minut.
- Vodo nato odlijemo v lonec (če bodo žganci presuhi, jo bomo malo dodali) in žgance premešamo tako, da jih s kuhalnico pritiskamo ob lonec. Tako se izognemo surovim kupčkom moke. 
- Potem, ko žgance premešamo, jih zajamemo z kuhalnico in z vilicami nastrgamo v krožnik.
- Midva nanje nisva dala ocvirkov, ampak na grobo narezane orehe in žlico medu. Tako za zraven pa paše navaden jogurt. 
Dan se še vedno krajša. Pravzaprav je to jesen šele prvič bolj mrzlo. Sneg, smučanje, topel čaj in pletene nogavice. Zakaj se ne bi veselili zime?




ponedeljek, 05. november 2018

Češka

Med krompirjevimi počitnicami smo šli na Češko. Tokrat nismo načrtovali turističnih ogledov. Na Češkem smo že bili pred približno osmimi leti. Takrat smo si ogledali Češki Krumlov, Bujedovice, grad Hluboka, Prago,... Sedaj pa gremo obiskat našega najstarejšega, ki je tam na Erasmusu (študentski izmenjavi). Veliko smo si imeli za povedati. Lepo je, da so naši Erasmusi iznajdljivi in veseli fantje in punce. Kljub temu, da so iz Španje, Estonije, Norveške, Turčije, Egipta,... se znajo zmeniti med sabo. Mogoče pa k temu pripomore tudi češko pivo, ki razveže jezike in poveže ljudi. Tega, se pravi piva tam res ne manjka.

Prvi dan, medtem, ko je bil naš ta velik na faksu, smo si ogledali Kutno horo z znano kostnico, nato pa skuhali joto. Jota in ocvirkovca tekneta tudi, če si na Češkem. 

Naslednji dan smo skupaj obiskali skalno mesto, Adršpach. Ogromne skale, ki se sredi ravnine dvigajo v nebo. Velikanske in čisto gladke,
slap,
 ozki prehodi,
 malo in veliko jezero in drevesa, ki se ogledujejo v vodi.
Dežela kot iz pravljice. Skoraj nisem mogla verjeti, da taka pokrajina obstaja. Kot bi tam živeli škrati...
Ker je nekaj časa še ostalo, smo se peljali na Poljsko do bližnjega dvorca. Da se bo tamal lahko pohvalil, da je bil še v eni državi.
Naslednji dan smo obiskali Prago. Ko smo bili tam prvič, smo šli na Petrin, na razgledno točko, v bludište, se ogledovali v zrcalih, ki so nas popačila,... Tokrat smo šli čez Karlov most
 na drugo stran mesta do Praškega gradu, kjer je tudi v megli čudovit pogled na mesto,
 se vrnili do astronomske ure
ter se v meglenem dnevu sprehajali po ulicah in trgih Prage. Naši otroci so že veliki, ampak na risanke niso pozabili. Izložbe z krtkom vedno prikličejo nasmeh na lica. Lej ga! Krtek je brez dvoma del Češke in del našega otroštva.
Zadnji dan in z njim slovo je prišel hitro, prehitro.  Domov smo se vračali skozi megleno pokrajino. Na ravnini sredi polj rastejo breze z zlato rumenimi listi, ki se bleščijo tudi v megli. Ja, Češka je lepa tudi v novembru.

nedelja, 21. oktober 2018

malenkosti

Zadnji dnevi se vrtijo okrog malenkosti. Moj dragi se je pritožil, da pletem samo za otroke. Tudi on bi si želel nogavice. Saj ima prav. Ene nogavice, eno malenkost pa res lahko naredim. Ko sem spletla polovico prve nogavice, si je premislil. Take, navadne nogavice zanj niso najbolj uporabne. Lepo bi bilo, če bi naredila malenkost daljše, recimo tako do kolen, da bi jih lahko obuval v pancerje. Ja, eno malenkost daljše, torej skoraj "kakšen meter", bo že šlo. Pomislila se, da to verjetno pomeni, da iz malenkosti delava slona, pa precej dobesedno. Ko sem nogavico končala, je bila v redu, samo stopalo je bilo malenkost, za kakšen milimeter, preširoko. Eh, te malenkosti pa ne bom popravljala. Kdo ima čas, za takšne malenkosti?
Pri kapi mi je šlo bolje od rok. Malemu je malenkost prevelika, ampak saj ni bila namenjena njemu.
Včasih nam malenkosti kradejo čas in potrpljenje. Včasih pa nam polepšajo dan in pričarajo nasmeh. Samo videti, jih je treba.



nedelja, 14. oktober 2018

jadrnice

Topla oktobrska nedelja, kot nalašč za pot do Trsta, sprehod po vinogradu in bele jadrnice, ki se jih nismo mogli nagledati. To je nekaj trenutkov iz letošnje Barcolane.


sobota, 29. september 2018

barve jeseni

Dnevi so hladnejši in krajši. Ob popoldnevih, po službi sem v glavnem na vrtu, kjer je še nekaj dela, predvsem z zimsko zelenjavo. Zadnje dni sem izruvala paradižnik. Prostor nujno potrebujem za zimski radič. Na rastlinah je bilo še veliko zelenih plodov. Nikoli jih ne zavržem. Potrebujejo samo malo sonca in toplote. Nesla sem jih v hišo, na okensko polico. Sonce jih bo obarvalo rdeče. Če so plodovi zdravi, lahko ta paradižnik jemo do decembra.

Šola je v polnem teku in vsi so zelo zaposleni. Ta velik pa je že teden dni na Erasmusu. Doma mu vsi malo zavidamo. A niso lepi študentski časi?

Narava se bo počasi jesensko obarvala. Sončni dnevi in tople barve so čudovite. Pa sprehod po suhem listju...

Ja, barve jeseni so oranžne, rumene in tople, v sebi skrivajo sonce,
so rdeče in žive,
včasih pa tudi rjave in meglene,
 vedno zelene in sveže,
 pa tudi bele, nežne in zasanjane.
Zadnje večere je nastajala tale peresnica v jesenskih barvah: sivi, rumeni, rjavi in zeleni. Namenjena je mojim kvačkam in pletilkam. Prijavljam jo na 220. izziv v Craft-alnici.