sreda, 30. oktober 2019

v Grado, k morju

Tudi nedeljo je treba izkoristiti. Razmišljali smo, da bi šli v Ljubljano. Ta velik teče maraton, punca pa je končno dobila študentsko sobico, o kateri je sanjala. Ampak raje ne. Bomo počakali na lučke v decembru. Pojdimo še enkrat na morje. Odpravili smo se v Gradež (Grado). Najprej smo ugotovili, da je mesto zasuto z čolni in barkami. Sprehodili smo se po mivkasti plaži in si privoščili sladoled.

Grado ima zelo lepo urejene kolesarske poti Veliko ljudi kolesari. Ker sta mesto in okolica na ravnini, lahko v kratkem času s kolesom veliko prevozimo.  
Proti vzhodu je naravni rezervat Valle Cavanata, kjer lahko opazujemo ptice.
Še malo vzhodneje pa je naravni rezervat ob izlivu Soče, kjer smo nekoč že bili. Ampak, če imate radi naravo, tudi večkratni obiski niso dolgočasni.
Večer se bliža. Ko bi te ptiče malo bolj poznala. On gleda njo, ona pa proč. Ali pa je ravno obratno?

torek, 29. oktober 2019

Pokljuške planine

Lepe sončne dni v oktobru moramo izkoristiti zunaj na travniku, v gozdu, v hribih. Prejšnjo soboto smo se odpravili proti Pokljuki. Najprej z avtovlakom do Bohinjske Bistrice, nato z avtom do Pokljuke in potem peš na planino Zajamniki in Uskovnica. Pot je lahka, brez vzponov, taka za majhne otroke in celo za tiste velike, ki imajo probleme s koleni. Očitno smo bili bolj zgodnji. Na Zajamnikih smo skoraj sami opazovali, kako jih je obsijalo sonce. 

Težko se odločam, katero fotko naj objavim. Vse so mi všeč. Kot bi se znašla v pravljici. 
Ko vidiš tole hišico... Jaz sem pomislila na kraj, kamor lahko pobegneš in se skriješ. Na kaj pa pomislite vi?
Pred planino Uskovnica je tale lesena cerkvica.
Želim si, da tale izlet ponovili pozimi, ko bo vse zasneženo in bomo lahko uživali v beli pravljici.

sreda, 23. oktober 2019

za spomin

Čeprav se oktober že približuje koncu se na našem vrtu še vedno najde kakšna cvetlica, pa tudi rdeč paradižnik. Rada opazujem vrtnice, dalije ... v jesenskem soncu. Ko po službi pred hišo srebam kavo, priprem oči in gledam, kako se rože svetijo v soncu in kako se svetloba poigrava z njihovimi listi. Včasih naredim kakšno fotko, tokrat pa sem si pomagala z barvami in čopiči. Nastale so rože za spomin na čarobne trenutke te tople jeseni.

Rada imam jesensko sonce, jesenski vrt in žive barve narave. Čim več toplih trenutkov si želim zapomniti, shraniti za november in december. Takrat mi je vedno lepo, ko pomislim na te tople barve.
 

i.

ponedeljek, 07. oktober 2019

kosilo z razgledom

Teden je minil kot ponavadi, največ v službi, doma pa med poslušanjem novic iz študentskega življenja in opravljanjem zadnjih del na vrtu. Konec tedna sva šla na Krasji vrh. Pot iz Drežniških Raven je lahka in ni predolga. Ravno prav, da sem si malo utrudila noge in močno spočila misli. Večkrat bi morala to narediti. 

Šla sva mimo planine Zapleč. Jutra so mrzla, trava je rosna in vesela sva bila, ko je posijalo sonce. 
Po poti sva opazovala megle, ki so zakrivale bližnje hribe in vasice.
Z vrha je lep razgled na dolino Soče in bližnje hribe. Tu sva si privoščila sendvič in čaj. Zame najboljše kosilo. Tako z razgledom. 
 Tudi pot nazaj je bila zanimiva. Opazila sva gobe na drevesu, pa šipka bo letos veliko.

torek, 01. oktober 2019

v Ljubljano

Poletja je zares konec, tudi za študente. Letos je tudi naša punca postala študentka. Malo je zmedena, veliko stvari je treba še urediti, vse je na novo. Res pa je, da je že komaj čakala, se veselila, da bo končno postala malo bolj samostojna, želela si je spremembe. Pravzaprav je že čakala, da gre, čeprav jo je malo stiskalo.
Večkrat sva se pogovarjali, kako človek ve, kaj bi rad delal, kaj bi rad počel vse svoje življenje in kako težko je sprejeti to odločitev. Nekateri to vedo že od rojstva. Toda teh je malo. Drugi nismo tako prepričani. Mogoče smo zadeli, mogoče pa bi nam bilo v nekem drugem poklicu bolje. Toda tega pravzaprav ne bomo nikoli vedeli. Mogoče pa je skrivnost v tem, da se potrudimo, pri vsakem delu, ki ga opravljamo in poskušamo biti čim boljši.
Študij bo sprememba za našo punco, pa tudi za ostale. Doma bo ostal samo še naš tamal. Kar malo čudno mi je.  Navajena sem na polno hišo, smeh, kričanje, prerekanje. V hrupu in gužvi se kar dobro znajdem. Tišina je zame nekaj novega. Mogoče bom pa več časa v naravi.
Prejšnjo soboto sem bila skoraj cel dan na vrtu. Skoraj vse paradajze sem izruvala iz rastlinjaka in posadila zimsko solato. Tudi letošnje poletje nam je vrt dobro služil. Pojedli smo ogromno kumaric, paradižnikov,... pa posladkali smo se lahko z eno lubenico in kar sedmimi dinjami. Tako lepo so dišale. 
Pravzaprav je bilo tudi letos lepo poletje, med otroki, na vrtu, v naravi.