potepanje po Korziki, Corte in Cap Corse

Iz Porta torej v Corte, kjer smo prespali. Corte so v hribih, tu je hladneje, zato smo iskali prostor na soncu. Večer je minil v kombiju, pod odejami, ob poslušanju muzike in našega malega mulca, in ob iskanju zvezdic na nebu. Trenutki, ki se jih zapomniš in ostanejo samo tvoji. 

Naslednji dan je bil namenjen hribom. Šli smo se ob reki Restonici do jezera Lac de Melo. Pot je vodila mimo starih borov, živahnih potočkov, tolmunov, skal... Zadnji del poti smo prehodili po snegu. Večkrat je bilo tudi treba prečkati potok. Ker je mladost norost in čez vodo skače, kjer to res ne gre... je mali skočil v vodo. Nezgoda ni pokvarila užitka ob jezeru, hranjenja črnih ptičev...

 

V dolino smo se vrnili po sončni strani. Povratek so olajšale tudi stopnice po skalah. 

Za odkrivanje Korzike je en teden res premalo. Radi bi šli še v Calvi, si ogledali severozahodno obalo, pa še kakšen hrib bi radi osvojili,... To bo ostalo za naslednjič.  Zadnji dan smo odšli na Cap Corse, najbolj severni del otoka, z starimi vasicami, obrambnimi stolpi, konji,... Zdi se, da je Cap Corse najbolj miren in zasanjan del otoka. Zazrli smo se v daljavo, mogoče se vidi v Nico. Tega nismo ugotovili. Tokrat se zagotovo ni, nebo ni bilo čisto. 

Ustavili smo se v ribiški vasici Centuri, kjer lovijo jastoge.

Nato smo šli proti jugu, proti Nonzi. Videli smo črno plažo. Menda je taka zaradi onesnaževanja bližnjega zapuščenega rudnika azbesta. Nonza je vasica z pisanimi hišami, vodnjakom sv. Julije, črno plažo in malo odštekano restavracijo.

Pa še vožnja ob obali, mimo čudovitih plaž do Bastie. Seveda s postanki, na plažah,..

Zadnji večer smo prespali v kampu blizu Bastie. Zvečer je nad morjem nastala mavrica. 

Naslednji dan smo se vrnili domov. Pisa je čisto blizu Livorna in če trajekt prispe dovolj zgodaj, si velja ogledati še poševni stolp. Mi tja nismo šli, ker smo se nekoč po tem delu Italije že potepali. raje smo sanjali, kam bi lahko še šli.