torek, 30. maj 2017

metulji

Maj se bliža koncu in moj tamal že šteje dneve do konca pouka. Saj jaz tudi. Tako lepo je zunaj. Polno rož in metuljev in modrega neba.

Metulji so s svojimi pisanimi krili zelo priljubljeni in ko jih opazujemo, kar pozabimo, da so bile to nekoč gosenice, ki so se prehranjevale z listi zelenjave.

To pa so naši novi metuljčki, pisani in čisto neškodljivi.
Narejeni so na zelo enostaven način. Najprej sem skvačkala rožico, jo prepognila in privezala z nitko. In metuljček je tu,

nedelja, 21. maj 2017

Golica

Danes zjutraj so spremenili vremensko napoved za Golico iz dežja v sonce. Meni se zdi sončna nedelja najlepša v hribih. Nebo sicer ni bilo jasno, oblaki so malo pokvarili razgled, obiskovalcev pa je bilo vseeno veliko. Cvetenja narcis je škoda zamuditi.
Najprej do koče, nato do vrha in potem po grebenu proti poljem narcis. Nekje sredi narcis pa je mojemu fotiču šla baterija. Res sem vesela, da je zdržala toliko časa. 


ponedeljek, 15. maj 2017

vrtnice


Tudi letos so zacvetele vrtnice, simboli ljubezni in lepote. 
Žametni cvetovi in ostri trni.
Nežnost in lepota na eni strani in bolečina na drugi.
Ena najlepših rož.
Začetek poletja je ravno pravi čas, da uživamo v pogledih nanje.


četrtek, 11. maj 2017

po dežju

Vsak popoldne je bolj ali manj deževen. Jaz pa pišem seznam del, ki jih moram opraviti na vrtu. Seznam je vedno daljši, dežja pa ni konec. Paradižnik sem sicer posadila v šotor, vendar se vidi, da mu je mraz in da čaka sonce, tako kot mi.
Tistih nekaj trenutkov, ko ni deževalo sem izkoristila za nabiranje kopriv. Potrebujem jih za pripravo gnojila, ki povrne moči premraženim in pozeblim rastlinam. Uporabljam ga vsako leto. Preizkušeno deluje kot nekakšen vitaminski napitek.
Vseeno je kljub mrzlemu vremenu opaziti vedno več rdečih plodov. Kako smo jih veseli!
 


četrtek, 04. maj 2017

Paklenica - tretji dan

Tokrat smo se odpravili na Veliko Rujno. Pot vodi po približno sedmih ali osmih km asfalta in ravno toliko makadama po kar strmem pobočju in ponuja razgled po skalah in na morje.
Ob poti cvetijo modri irisi.

Nato se odpre velika ravnina, ujeta med hribi. Veliko Rujno. Tu je majhna cerkvica, nekaj hiš, štale, krave, ovce..

Pot smo kakšni dve uri nadaljevali po ravnini. Videli smo konje, čisto zelenega kuščarja in modrasa. Zadnjih dveh žal nisem fotkala. Fotografa - mene je panika, preostala dva pa sta se raje smejala, kot da bi naredila kakšno fotko.
 
 V bližini konjev so cvetele narcise.
Končuje se tretji dan, jutri gremo domov. Tri dni je za Paklenico res premalo. Kakšen kuk si bomo morali pustiti za naslednjič.

sreda, 03. maj 2017

Paklenica - drugi dan

Drugi dan smo se ponovno odpravili v park. Pot smo spet začeli v skalnati soteski, polni plezalcev. Sotesko obdaja veliko hribov, druga beseda v njihovem imenu je skoraj vedno kuk.
 
Pot se začne ob vodi, polni  brzic in tolmunov, ob njej pa rastejo fige.
 
Pelje nas mimo več dobro obiskanih planinskih koč,
 skozi gozd in pobočja porasla z žajbljem,
do skal, v katere so vrezani žlebički. Naša pot se je končala, ko smo prišli do skalne gmote pod enim izmed kukov.
Približno deset ur hoje bo dovolj za en dan. Sonce se je tokrat poslovilo v rdečem.




torek, 02. maj 2017

Paklenica - prvi dan

Končno prvomajski prazniki. Kar štiri dni skupaj ne bo treba v službo in če mi še v petek uspe dobiti dopust, bo to šest dni, kar pomeni, da že lahko gremo nekam res daleč. Načrtovali smo potep po Nizozemski, v google sem večkrat vpisala Norveška... sanje, morda nekoč. Dopust mi je uspelo dobiti, a kaj ko je prva dva dneva vzel dež, vse načrte pa pokvarila vremenska napoved za Nizozemsko.

Gremo raje nekam na sonce. Zmagal je Jadran, tokrat smo se odpravili v Paklenico. Naš mali kombi se je hitro spremenil v avtodom za tri osebe. Da bi se izognili čakanju na meji, smo odšli v soboto že ob štirih zjutraj, Vožnja po cesti pod Velebitom se mi je vedno zdela naporna, neskončna in dolgočasna. Tokrat jo je popestrilo vreme. Veter je nosil dež z hribov nad morje, kjer so nastajale vedno nove mavrice.
Že prvi dan smo izkoristili za obisk parka, ki je pravi raj za plezalce, pohodnike in sploh vse ljubitelje narave. 
Prvi dan smo odšli do vhoda v jamo Manita peć. Za obisk jame se nismo odločili, ker smo bili žal premalo oblečeni. Ampak, že pot je bila dovolj zanimiva.
Potem, ko smo v Starigradu našli kamp in se najedli, smo še našli dovolj moči za sprehod do trdnjave, ki je nekoč služila za obrambo pred Turki.