sobota, 29. oktober 2016

torbica s hišicami

Tole je torba za krožke, taka z hišicami. Uspelo mi jo je narediti v prejšnjem tednu.
Tole pa je že nekaj let stara torba, na katero  sva s tamalim risala dinozavre. Moj mali je od tistega časa že precej zrasel, vendar se od dinozavrov še ne more posloviti.
 In tole sta buči, ki strašita pred našo hišo.

sreda, 19. oktober 2016

kvačkani copati

Zunaj postaja hladno in tudi mojega tamalega je zazeblo v noge. Še prejšnji teden je po stanovanju hodil bos. In ker so bili lanski copati že čisto uničeni, je bilo potrebno nakvačkati nove. Take brez očk in smejkotov, pač take za velike fante.
 

sreda, 12. oktober 2016

letošnje buče

Današnji dan je oranžne barve:
ker je sijalo sonce,
ker na mojem vrtu cveti ogromno oranžnih rož
in ker smo pobrali letošnje buče.

Z tamalim sva spomladi na kompostni kup posadila sadike velikih oranžnih buč. Kar lepo so uspele. Konec meseca jih bova spremenila v strahce. Do tedaj pa sva jih razstavila pred hišo.

nedelja, 09. oktober 2016

košara za našo mačko

Ta teden me je razveselila revija, ki mi jo je podarila Vesna. Tudi mene so zasrbeli prsti in morala sem nekaj nakvačkati. Po omarah sem pospravljala stare majice, tiste že totalno zguljene...in se odločila, da ne gredo v smeti. Majice sem narezala na špagete in jih zvila v ogromno žogo. 
Kvačkala sem košaro za našo mačko Rozi, ki rada leži pred vhodnimi vrati. Ker so dnevi hladni in piha veter, ji bo zavetje prav prišlo. Košaro smo na notranji strani obložili še s staro pižamo, da ne bo pihalo skozi luknjice.
In... še preizkus. Bilo ji je všeč! 
Vsako leto, ko se začne jesen se mi zdi, da se tudi nekatere rastline ne morejo sprijazniti z spremembo in bi še kar naprej uživale na soncu. Druge se sprijaznijo prej. 
Tudi hladnejše vreme in daljši večeri imajo svoje prednosti. Mogoče tudi v tem da je kakšna minutka prostega časa več. 





nedelja, 02. oktober 2016

morje, še zadnjič letos

Zadnje dni sem nekako čutila, da se letošnje poletje poslavlja in da moram še enkrat na morje. V petek sva na hitro naš mali kombi spremenila "avtodom", vzela bicikle in šla. Polovico stvari sva pozabila doma in cilj določila šele spotoma. Zjutraj sva se znašla na Pagu, ki se je ravno prebujal iz spanja.
Jutra in večeri so hladni, čez dan pa je na soncu še vedno toplo. Turisti so odšli, plaže so prazne, raj za bicikliranje. Evo, najin kombič z zavesami z rožicami je smel na plažo čisto do morja.