nedelja, 31. julij 2016

Hallstatt in rudnik soli

Ta vikend smo šli na izlet. Zadnje čase hodiva z možem samo še s tamalim. Torej, gremo v Avstrijo proti Salzburgu in pristanemo v vasici Hallstatt. Bila sem malo radovedna, kakšen je. Kitajci so namreč v svoji domovini zgradili kopijo te vasice. Kmalu sem ugotovila, da je lepa, prijetna alpska vasica, polna turistov, predvsem iz Azije. Kakšnih 300 m nad vasjo je rudnik soli, do katerega gremo lahko peš ali z vzpenjačo. Naš tamal je izbral vzpenjačo. Zakaj bi v tej vročini hodili, pri vsej sodobni tehniki. Pogled z vrha hriba na jezero in vasico je zelo romantičen.
V rudniku so vodeni izleti, govorijo najprej nemško, nato angleško. Ogled rudnika je bil mojemu devetletniku zelo zanimiv. Rekel je, da se že dolgo časa ni toliko naučil. Začeli smo z odhodom v Christinin rov, ki je namenjen turistom. Rudnik je namreč še vedno aktiven.
V rudniku so nam pokazali par filmčkov in projekcij, dvakrat smo se peljali s toboganom in na koncu še z vlakcem. Lesene tobogane so včasih res uporabljali za prehod med nivoji rudnika. Vožnja po toboganu je bila malemu najbolj kul. Dosegla sva hitrost 24 km/h.

Vas je živela od soli že skozi vso zgodovino. Sol je nastala iz morja, ki se je nekoč nahajalo v teh krajih. Zaradi geografskih premikov je skrita v osrčju gore. Nekoč so jo kopali z jelenovimi rogovi, sodelovali so vsi prebivalci. Danes jo kopljejo na modernejše načine. Sama sol skriva predmete, ki razkrivajo zgodbe iz zgodovine. V njej so našli okostje človeka, razne dobro ohranjene predmete, najstarejše lesene stopnice...

Zgodbo o rudniku in življenju v vasi prikažejo s filmčki, barvnimi projekcijami..
V rudniku je 8°C. Kar prileže se, ko prideš ponovno na beli dan. Sledil je še sprehod po mestecu, med urejenimi alpskimi hišicami z okni z ročicami ter hruškami in marelicami, ki rastejo tesno ob stenah.
Hallstatt še vedno živi od soli, ki jo kopljejo v hribu. Sol je dajala prebivalcem kruh in omogoča življenje že vso zgodovino. Hal po keltsko pomeni sol, vir življenja majhnega mesteca.


sobota, 30. julij 2016

vrt v juliju in jajčevci s paradižnikom

Pred dopustom smo počistili njivo in na potke nanesli travo, da bo plevel manj rasel in da bo trava bolj zadrževala vodo. 
Po vrnitvi kar nisem mogla verjeti svojem očem, koliko pomeni deset dni poletja za rastline. Nekatere so čisto ponorele. Aronija in robide zorijo, vrt je poln paradižnika in paprike, ...
Prav posebej pa smo se razveselili naše prve lubenice.
V tej toploti zelenjava itak najbolj paše. Jajčevci s sirom so hitro pripravljeni. Najprej jih narežemo na približno en cm debele rezine in posolimo ter pustimo stati približno pol ure, da spustijo vodo. V tem času pripravimo paradižnikovo omako. Sesekljan česen cvremo v oljčnem olju, da zadiši. Dodamo na kocke narezan paradižnik (prej smo mu očistili semena), malo soli in malo sesekljanega peteršilja. Vse skupaj kuhamo kakšnih 15 minut. Rezine jajčevcev osušimo in jih na oljčnem olju popečemo na eni strani. Nato jih obrnemo in nanje dodamo pripravljeno paradižnikovo omako ter košček sira. V pokriti ponvi pečemo še toliko časa, da se sir razpusti.
Poletje je čas za enostavne stvari. Preprosto srečni smo, ker smo skupaj in skupaj ustvarjamo in mami ni treba v službo. Lepo je, ko igramo balinčke in lepo je, ko se posladkamo z darovi, ki nam jih ponuja narava.

torek, 26. julij 2016

Orebić

Letos smo se odločili za dopust ob morju. Odpravili smo se na Pelješac in na koncu pristali v kampu Perna v Orebiću, ki ga dobro poznajo vsi ljubitelji surfanja. Toda tudi taki, ki nismo poznavalci omenjenega športa, smo se znali zaposliti. Mi smo nekajkrat zgodaj vstali in se odpravili na potep z bicikli. Topla jutro, mirno morje in čudovite barve so res nekaj posebnega. Ti trenutki trajajo dokler ne vzide sonce, zapiha veter in prebudi surfarske navdušence.
Seveda so tudi na Orebiću skriti kotički, majhne plaže. Eno tako smo poiskali in si jo prisvojili za par uric.
Jaz ne morem iz svoje kože in vedno kukam v druge vrtove. Hibiskus na primer raste kar na prostem, Sama ga doma presajam in lonca v lonec in prenašam na toplo, ko zapiha prvi hladnejši veter.
Tudi letos smo šli pogledat v Žuljano, kjer smo dopustovali pred dvema letoma. Med potjo je bilo videti žalostne posledice požara. Mislim, da je gorelo lani. Vas Žuljana pa je še vedno posebna, ker je res zelena in prijazna in ima čudovito turkizno morje. Meni se še vedno zdi kot pravi mali raj.
 
Iz Orebića gledaš na Korčulo in kljub temu, da smo na Korčuli bili že večkrat, smo se odločili za večerni izlet s kolesi in trajektom, seveda.
Te rože so se bleščale v zadnjih večernih žarkih, mi pa smo bili še vedno na sosednjem otoku. Povratek z bicikli brez luči je bil prava dogodivščina.
Če kdo misli, da so večeri brez televizije lahko dolgočasni, se moti. Kamp je bil poln Slovencev, Pelješac pa je znan po svojem vinu, ki ga je treba poskusiti. Torej je kar logična posledica, da je klepetanje s sosedi ob kozarčku trajalo dolgo v noč.
 Za konec samo še fotka te rastline, ki je v bistvu plevel, listi pa so pravi srčki.




nedelja, 03. julij 2016

začetek julija

Rada imam poletje, sonce, dolge dneve in kratke noči. Toliko stvari se dogaja poleti. Zjutraj imam sama na razpolago celo kopalnico, ker se otrokom ne mudi v šolo. Po službi me navadno pričaka pomita posoda in pospravljena kuhinja, ker je to namesto mene naredila moja hči. Zvečer se nam ne mudi spat, ker zjutraj pač vstanemo samo starši. Ponavadi posedimo za mizo pred hišo in se pogovarjamo pozno v noč. V temi se sem in tja zasvetijo kresničke. Čarobne julijske noči so tu. Temo osvetli tudi tale svečka na naši mizi.
Nakvačkala sem nekaj rožic in vanje oblekla star vazo od marmelade. Nastala je majhna poletna lučka.
Julij tudi diši, zjutraj, zvečer, vedno, ko greš mimo sivke...
Res, julij bi moral biti večkrat na leto.