nedelja, 29. november 2015

adventni venček

Ko sem v petek zvečer šla iz službe, sem se spotoma ustavila še v trgovini, da bi kupila stiropor za adventni venček, pa še kakšen okrasek. Saj ni res, spet sem bila med zadnjimi. Ostalo je samo še nekaj belih sveč in skoraj ničesar drugega. No, sem pač kupila štiri bele sveče. Doma sva jih z malim pobarvala v rdeče. Adventni venček sva zlepila in kosov stiroporja in ga ovila z rafijo. Nanj sva dala rdeče sveče in ga okrasila z posušenimi rožicami in zelišči. Te imamo vedno pri roki, vedno lepo in pomirjujoče dišijo in se najbolj  skladajo z našim domom. Uporabila sva cvetove sivke, šipek, macesnove storžke, cvetove oz. plodove črne kumine in zvezdasti janež.
Mogoče naš adventni venček ni tako lep kot tisti v trgovini. Je pa pisan, vesel in stoji malo postrani. Pomeni otroško veselje, in bližino, in toploto. Tisto največ, kar si lahko poklonimo za praznike.

Medtem pa jutra postajajo vedno hladnejša.
Ledeni biseri se lesketajo na rastlinah. Zima je vedno bližja.






sobota, 21. november 2015

oblekice za ... mobi

Včasih sem moji punci zašila kakšno oblekico za njeno punčko. Takrat je bila zelo vesela. Zdaj je moja punca zrasla in oblekice za punčke jo ne zanimajo več. Jaz pa še vedno rada nakvačkam kakšno oblekico. No, sedaj pridejo v poštev oblekice za ... mobi. 
 

četrtek, 12. november 2015

Jesen v kozarčku

Kdaj pa kdaj se prileže kaj sladkega. Recimo tale zdrava sladica v kozarcu. 
Sestavljajo jo štiri plasti. Najprej plast prosa, ki sem ga skuhala na mleku in dodala ščepec himalajske soli in žlico rjavega sladkorja. Nato sledi plast jabolk. Olupljena in narezana jabolka sem skuhala v žlici vode in nato pretlačila. V jabolka sem dodala malo cimeta. Tretja plast je domača tolminska skuta, ki sem ji primešala žličko medu. Zadnja plast pa je kaki. Olupljen kaki sem pretlačila z vilicami in ga dodala v kozarec. Po vrhu sem potresla še pražene lešnike. 
Zaradi lepega sončnega vremena kar ne morem verjeti, da smo skoraj na polovici novembra. Sonce je čudovito obarvalo liste,
ob štoru so zrasle gobe.
Tale cvet je še vedno lep.
Veverica je obiskala leske za našo hišo. Le kaj je iskala?
Nerada pomislim, da se nam bližajo kratki in temni dnevi. Z mojim ta malim sva našla rešitev: sončno jesen sva ujela v kozarec. Hranila ga bova za sive dni. Kako bi pa vi ulovili sonček?

sobota, 07. november 2015

Kriški podi

Od nekdaj sem rada hodila v hribe. Zdi se mi nekako podobno življenju. Vedno je težko in naporno, ampak zmeraj zanimivo in čudovito, in na koncu sem vedno vesela, da mi je uspelo prehoditi pot. Včasih so križišča neoznačena, včasih zaidemo, ampak se vedno znova vrnemo na svojo pot.

Tudi tokat sva se zbudila pred zoro. Na parkirišču v Zadnjici je bil najin avto prvi. Namenjena sva bila proti Kriškim podom. Pot od parkirišča do Pogačnikovega doma je zelo lepa in traja tri ure in pol. Najprej se vije skozi gozd. Pridni planinci so vsako skalo podprli z vejicami.
Listnata drevesa počasi zamenjajo macesni. Ponekod je pot čisto rumena, vsa posuta z njihovimi iglicami.
 Rumeni macesni in modro nebo je nepozabna kombinacija.
Zaradi močnih barv me prav bolijo oči.
 Zadnji del poti je potrebno prehoditi po skalah in kamenju.
 Pod vrhom je tale izvirček.
Kmalu prispemo do mirnega in skrivnostnega Spodnjega Kriškega jezera. Del jezera je bil zamrznjen.
Približno 15 minut naprej od jezera je Pogočnikov dom (na 2050 m nadmorske višine), ki pa je ob tem času že zaprt.
Družbo na vrhu nama je poleg drugih planincev delal tudi tale ptič.
Še pogled proti hribom
 
in proti dolini Trente.





petek, 06. november 2015

Sok rdeče pese

Ko iščemo pripravke za razstrupljanje telesa in okrepitev zdravja radi posegamo po raznih prehrambenih dopolnilih iz daljnih dežel. Navadno imajo lepa imena, so lepo zapakirana, draga in lepo razstavljena na policah trgovin. Niti skloniti se nam ni treba, samo v našo nakupovalno košarico jih damo. Pri tem pa pozabljamo na "domače" rastline, ki vsebujejo veliko zdravilnih sestavin, zrastejo v našem podnebnem pasu in so praktično zastonj. Taki sta npr. navadna kopriva ali rdeča pesa.

Tudi letos je zraslo kar nekaj rdeče pese na moji njivi. Pridelava je res zelo enostavna. Spomladi jo posejemo, poleti malo očistimo plevele in jeseni poberemo. Rada ima rahlo zemljo, ki vsebuje kompost, ni pa je potrebno posebej gnojiti. Preko zime jo lahko shranimo v kleti pri temperaturi 6 do 8 °C.
Rdeča pesa s kuhanjem izgubi svoje zdravilne lastnosti, zato je bolje, če jo uživamo surovo. Seveda najbolje tako iz ekološke pridelave. Rdeča pesa deluje proti slabokrvnosti, utrujenosti, pomaga pri razstrupljanju in nasploh ugodno vpliva na zdravje. Iz sveže rdeče pese lahko pripravimo sok, gomolji so namreč z njim zelo bogati. Sok je zelo močnega, sladkastega okusa. Sama ga navadno redčim z vodo. Ker je sok zelo močan, z njim ne gre pretiravati. Pazljivost je posebej primerna pri otrocih.
Meni se je ob misli na čudno sladek sok rdeče pese stisnil želodec. Bljek! Toda obstaja rešitev. Sok naredimo iz približno tretjine rdeče pese in dveh tretjin jabolk. Ta sok je neprimerno boljši. Ko doma ponudim tako pripravljen sok iz rdeče pese in most navadno vprašam:"črno ali belo?"
Še jesenska fotka prve slane 
in ena večerna fotka zrelih kivijev.

ponedeljek, 02. november 2015

Prehodavci

Sončen dan naju je spet zvabil v hribe. Tokrat sva jo mahnila iz Zadnjice proti Zasavski koči na Prehodvcih. Pot traja približno štiri ure. Odpravila sva se še v temi. Med vožnjo sva se za trenutek ustavila in opazovala jutranjo zoro.
Pot sva začela na parkirišču v Zadnjici. Najprej je to skoraj ravna makadamska cesta, ki vodi po dolini Zadnjice mino vikendov. Obkrožale so naju bukve odete v prijetno rjavo listje.
 Listi na rastlinah se sušijo.
 Opaziti je tudi slano.
 Razgled je čudovit.
 Pot se vije po senčni strani hriba
 mimo macesnov v zlato rumeni barvi.
 Višje po poti je že sneg.
 Končno prideva iz sence.
 Kočo zagledava že od daleč.
 Na vrhu nama sonce zaslepi oči.
 Zraven koče sta dve majčkeni jezerci.
Razgled na sosednje hribe je čudovit.