torek, 27. oktober 2015

Kisanje zelja

Oktober se bliža koncu, na naši njivi pa je dozorelo nekaj zeljnatih glav, ki sem se jih zelo razveselila. Pri nas doma imamo namreč zelo radi joto, zato vsako leto zelje skisamo. Moj sosed, lastnik sosednje njive, ki jih šteje že nekaj čez sedemdeset, mi je zaupal recept za dolgo in predvsem zdravo življenje. Surovemu kislemu zelju doda nekaj česna in malo bučnega olja (on ga je imenoval kar diesel) in to poje že dopoldne. Glede na sestavine je to zagotovo zdrava jed, zdrav videz in dobro počutje mojega soseda pa to samo potrdi.
Menda se zelje kisa pri stari luni. Mi to počnemo že več let ne glede na luno in kislo zelje vedno uspe. Kisamo ga po naslednjem postopku:
1. Zeljnate glave očistimo, operemo in naribamo v večjo posodo.
2. Naribano zelje posolimo, približno tako kot bi solili solato in premešamo.
3. Nato ga potlačimo z lesenim batom. Taka plast zelja je debela približno 10 cm.
4. Ko je prva plast gotova, nadaljujemo z naslednjo, vse dokler nimamo želene količine zelja.
5. Nato zelje prekrijemo z celimi zeljnatimi listi, belo krpo namočeno v slanico in lesenim pokrovom. Nanj damo še kamen za obtežitev. Sok, ki ga izloči zelje mora prekriti lesen pokrov,
6. Tako pripravljeno zelje kisamo pri temperaturi  20°C štiri tedne. 
7. Vmes večkrat preverimo, kako je z zeljem. Smetanasto prevleko, ki se dela na vrhu posode, sproti odstranjujemo. Če primanjkuje zeljnice, dolijemo slanico, tako, da tekočina prekriva lesen pokrov.
8. Ko je postopek kisanja končan, zelje premaknemo v hladnejšo klet, kjer je 4 do 8°C. Ko zelje jemljemo iz posode, ga hkrati tudi očistimo.

Kislo zelje krepi naše zdravje. Boljše je surovo kot kuhano, saj se pri kuhanju uničijo nekatere sorodne snovi. Sama nisem tako pogumna kot moj sosed, zato pripravim raje tako solato: kislemu zelju dodam naribano jabolko in nekaj orehovih jedrc ter žličko olja. Dobimo zdravo solato, primerno tudi za "razvajene". 
 
Še pogled na moj vrt. Cvetovi ameriškega slamnika so se v tem času spremenili v prave ježke.


nedelja, 18. oktober 2015

Čaj za pomirjanje

Sama sem kar nekaj časa iskala recept za čaj za pozabljanje. Nekaj, ki bi vsaj začasno zbrisalo moj spomin in mi olajšalo dušo. Pa saj ni možno. Brskam po knjigah, po internetu... vsi se ukvarjajo z čaji, z zdravili za boljši spomin. Pa en kup tehnik, da si bolje zapomnimo. Kaj ni nikogar, ki bi hotel kakšno stvar pozabiti? Po dolgem iskanju, sem ugotovila, da kar se nam je zgodilo, nikoli ne pozabimo. Samo čas nekako olajša spomine. S čajem si pomagalo toliko, da nas pomiri. Katere rožice uporabiti?

Čaj iz posušenih cvetov šentjanževke deluje pomirjujoče in učinkuje tudi proti depresiji.
Čaj iz sivkinih cvetov pomirja in krepi spanec, zato ga pijemo zvečer. Je zelo grenkega okusa.
Pomirjujoče učinke ima tudi čaj iz baldrijana. Uporabni del rastline je korenina, ki jo izkopljemo jeseni, dobro operemo, narežemo na koščke in posušimo. Lahko pripravimo tudi baldrijanovo tinkturo. Sicer pa ima baldrijan značilen vonj, ki ne ustreza vsakomur.
Sama sem pomirjevalni čaj pripravila iz mešanice več rastlin. Uporabila sem enake dele korenine baldrijana, listov melise, listov mete in cvetov kamilice. Navedene rastline delujejo pomirjujoče, čaj ima prijeten okus in vonj. 
 Poleg čaja pomaga tudi prijazna beseda, topel objem, dolg sprehod, občudovanje narave in še kaj.

pot na Krn



Namenila sva se na Krn. Že od daleč se je videlo, da je vrh hriba v megli.
Glede na dobro vremensko napoved sva upala, da bo tekom dneva Krn odložil svoj "klobuk". Po vožnji skozi vas Krn do parkirišča sva pot začela najprej proti planini Kuhinja. Na Krnu sem bila že večkrat, vendar nikoli v jeseni. 
 Občudovala sva jesenske barve listov in grme bogate s šipkom.
Pogled proti dolini.

Pot sva nadaljevala mimo planine
 in uživala v razgledu.
 Ko sva se bližala vrhu, naju je objela vedno bolj objemala megla.
 Dosegla sva prve zaplate snega, nato pa sva se zaradi slabe vidljivosti odločila za povratek v dolino.







Čaj za vsak dan

Hladni oktobrski večeri so kot nalašč za uživanje ob skodelici čaja. Takih, ki jih pripravimo sami, z vonjem po rožicah, ki smo jih nabrali poleti.
Čaj, ki ga lahko pijemo vsak dan, je mešanica enakih količin lipovega cvetja, listov mete, cvetov kamilice, listov citronke in cvetov materine dušice.
Lahko ga sladkamo z medom. Sama najraje pijem nesladkane čaje. Zdi se mi, da pride tako njihov vonj in okus bolj do izraza. Čaji so najboljši, če še tople počasi srkamo počasi ...
... in zraven mislimo na lepe stvari.


ponedeljek, 12. oktober 2015

Marmelada iz buče

Buče dozorevajo. Počasi jih bo potrebno pobrati, saj na dežju kmalu začnejo gniti. Tole trgovino je uredil moj najmlajši,
pa "bučnega" moža tudi.
Sicer pa so buče najlepše kar v travi. Pozimi jih lahko hranimo kar v stanovanju, kjer zdržijo nekaj mesecev. Najdlje zdržijo muškatne buče.
Buče lahko uporabljamo v najrazličnejših receptih. Mi smo naredili bučno marmelado. Sestavine, ki jih potrebujemo:
- polovica hokaido buče
- 2 pomaranči
- 1 limon
- sladkor
- ingver
- cimet
Buči izdolbemo semena in jo olupimo, ter narežemo na koščke. Tudi pomaranči in limon olupimo in narežemo na koščke. Košček ingverja (približno 2 cm) olupimo in naribamo.
Bučo, pomaranči, limon in ingver damo v posodo in kuhamo približno pol ure. Vsebino posode zmešamo s paličnim mešalnikom. Dodamo cimet in sladkor po okusu. Po potrebi (če je zmes prečista) dodamo par žlic želirnega sladkorja. Marmelado še enkrat segrejemo.
Z tako pripravljeno marmelado napolnimo segrete kozarce in jih dobro zapremo. Pokrijemo jih z brisačo in pustimo, da se počasi shladijo. 
Hladnejši jesenski dnevi so gozd obarvali  v toplejše barve. 
Zelena se počasi umika rumeni, rjavi, rdeči.
Listje postaja suho, a kljub temu lepo.
Skrite rožice vedno razveselijo mojo dušo.

nedelja, 04. oktober 2015

Expo

Moj najstarejši sin je bil v Milanu na mednarodni razstavi Expo. Ker sam noče sodelovati v mojem blogu, pač jaz na kratko povzemam njegovo pripovedovanje. Tema je hrana, feed the planet, energy for life. Včeraj je bila na sejmu ogromna "gužva". Skratka velike in bogate države imajo velike in zanimivo oblikovane paviljone, pred njimi pa so dolge vrste čakajočih. Za ogled takega paviljona je bilo potrebno čakati okoli uro ali več. Zato je dobro, da imaš točno določen cilj, kaj želiš videti. Če pa bi rad videl čimveč, potem, si ogleduješ manjše paviljone revnejših držav, vendar mogoče za nas še bolj zanimivih, saj jih manj poznamo. Ker je imel na razpolago le en dan, ni čakal na vstop  v velike paviljone. Glede na to, da je bila tema hrana, je pričakoval več hrane oz. kmetijskih izdelkov "v živo". Tudi teh je več pri manjših razstavnih prostorih, sicer pa imajo ogromno video prestavitev. Mnogi razstavljavci so prikazovali le video predstavitve, tako, da je bilo pri njih videti samo televizije in nobene dejanske hrane. Sicer pa je pohvalil arhitekturno domiselnost razstavljavcev in slovenski razstavni prostor.

Slovenija
Kongo
 Zimbabwe
paviljoni
Turkmenistan
Šri Lanka
Gana
Kambodža
 Nepal
 Etiopija
Francija
Malezija