nedelja, 30. avgust 2015

solata iz zelja in paprike

Zaradi prelepega sončnega vremena kar ne morem verjeti, da se avgust končuje. Zadnje proste trenutke moramo dobro izkoristiti, saj bomo kmalu ujeti v svoje urnike. Še malo moramo plavati v topli Nadiži,
ali prespati nekaj ur v prijetni senci.
Vsako leto občudujem nežne cvetove jajčevcev,
ki so pravo nasprotje živih cvetov slezenovca.
Koruza je vsak dan nekoliko večja in vedno več je nezaželenih obiskovalk. Vrane si z njo pridno polnijo želodce. Zato nas pa še vedno razveseljujejo jagode.
Dozorele so fige in grozdje.
Paradižnika smo se naveličali. Na vrtu so sedaj glave zgodnjega zelja in veliko paprike. Tole solato je na televiziji pred nekaj leti predstavljal Jamie Oliver. On je uporabil kitajsko zelje, pa sveži koriander... Mi pa smo sestavine priredili zmogljivostim našega vrta in jih prilagodili našemu podnebju. Solata je vseeno odlična. Potrebujemo:
- 1 majhno glavo zelja
- 4 do 5 rdečih paprik
- šop peteršilja
- majhen košček ingverja (1 cm)
- sok ene limone
- sol in oljčno olje
Paprike operemo in narežemo na trakce, prav tako drobno narežemo zelje in peteršilj. V zelenjavo dodamo limonin sok, oljčno olje in sol ter naribamo košček ingverja, ki smo ga prej olupili. Zelenjavo premešamo kar z rokami in jo vmes precej močno stisnemo. Solata ima zelo svež okus. Pri nas doma hitro izgine iz krožnikov.



nedelja, 23. avgust 2015

Poletje se končuje

Čeprav je bilo letos že kar preveč sončnih in vročih dni, me kot vedno kar malo stisne, ko pomislim na jesen. Saj ne gre za vreme, bolj za vse obveznosti, ki jih prinaša s seboj. Jutra so hladnejša in obdana v meglo. Sprehod pa toliko bolj skrivnosten.
To je čas, ko je v vrtu in na njivi veliko pridelkov, pa tudi veliko prijetnih opravil. Za vsakega vrtičkarja je gotovo najlepše, ko pobira pridelke. Dozorele so paprike in jajčevci, 
pobrali smo tudi nekaj fižola.
Populili smo česen in čebulo, ter naredili dišeči šopek za zimske dni.
Buče, ki so vedno bolj rdeče in debelejše so popolnoma prekrile kompostni kup. Očitno se muškatne buče in hokaido dobro razumejo. Celo sezono mi kupa ni bilo treba niti enkrat opleti, saj prevel preprosto ni imel prostora.
Lani sem v trgovini z bio hrano kupila fižol Azuki. Zelo majhen, temno rdeč in menda zelo  zdrav. Pest sem ga prihranila, spomladi pa vsadila, tako poizkusno, da vidim, če to azijsko čudo uspeva tudi pri nas. Potrjeno, uspeva. Gre za nizek fižol z rumenimi cvetovi. Moj ni imel nobenih škodljivcev, vendar je to lahko tudi srečno naključje.
Obilico hrane, ki nam jo ponuja narava je dobro shraniti tudi za zimo. Seveda najprej pomislimo na zamrzovalno skrinjo, vlaganje in pasteriziranje. Na ta način hrana izgubi kar nekaj hranilnih vrednosti, zato je dobro premisliti tudi o drugih možnostih, npr. sušenju. Ali še bolje, kako pozimi imeti svežo zelenjavo. Mi smo presadili zimski radič, ki bo v jeseni naredil glave, mraz pa ga bo rdeče obarval.
Koruzo smo zavili v plastiko, ki ostane kmetom od bal, sicer bodo požrešne vrane vso pozobale. Dozorela je tudi rdeča pesa in korenje.
Pa tudi jabolka so vedno lepša.
In še hiter recept za slastno večerjo, bruskete s paradižnikom. Paradižnik operemo in mu očistimo semena. Narežemo ga na centimetrske koščke. Par strokov česna in pest bazilike dobro sesekljamo, ter primešamo v paradižnik, ki mu dodamo še sol in oljčno olje. Popečemo rezine kruha, ter nanje damo pripravljen paradižnik. Mljami. Pa še zelo hitro je pripravljeno.









nedelja, 09. avgust 2015

domača paradižnikova mezga

V našem šotoru vsak dan dozorevajo paradižniki, veliko preveč, da bi jih lahko sproti pojedli. 
Odločitev je enostavna, nekaj jih bomo shranili za zimo, ko ne bo več rdečega izobilja. Zato sami naredimo paradižnikovo mezgo. Naša mezga je bolj blagega okusa, uporabna za mnoge namene in ni tisti pravi koncentrat, kot ga dobimo v trgovinah.
Paradižnike operemo in očistimo (odstranimo zeleni del pri peclju in seme) ter v velikem loncu kuhamo nekaj časa, da paradižnik izloči vodo. Dodamo samo malo soli. Ker je bilo zelo vroče, smo letos kuhali kar v velikem loncu za hišo. Ko odvečna voda izpari, paradižnik premešamo z paličnim mešalnikom. Nato ga razporedimo v kozarce, ki jih trdno zapremo. 

Nekateri postopek tu končajo. Jaz pa se bojim, da se bo mezga pokvarila in bo ves trud zaman. Zato kozarce naložim še v velik lonec, jih prekrijem z vodo in pustim vreti približno deset minut. Kozarce pustim čez noč v loncu, da se ohladijo, naslednji dan pa jih pospravim.
Sicer pa smo ta teden bolj počivali, ker je pač zelooo vroče. Ampak, saj imamo radi sonček.

četrtek, 06. avgust 2015

Severna Italija in malo Nemčije

Celo leto smo planirali obisk Balkana, v zadnjem trenutku pa spremenili načrte. Odločili smo se za pot do Neuschwansteina, nato pa preko italijanskega Poadižja v Toscano in domov.

Prvi dan smo se odpravili v Nemčijo. Po poti preko Avstrije nas je spremljal dež. Naš cilj, ki smo ga dosegli popoldne je bil Neuschwanstein. Grad je dal zgraditi Ludvik II Bavarski. Ta je za svoj grad imel velike ideje in neskončno zamisli, ni pa se ustrašil stroškov. Podobo notranjosti gradu je oblikoval predvsem z ljubeznijo do umetnosti. Grad je imel tudi pomembno tehnološko inovacijo: centralno ogrevanje na topli zrak.

Zvečer smo poiskali kamp, v katerem smo prenočili. Kamp Haus Guggenmos, Uferstr. 42, Hopfen am See leži ob bližnjem jezeru in je v bistvu dodatna dejavnost na kmetiji. Kamp je čist, lastniki prijazni. 

Naslednji dan smo se odpravili preko Avstrije, nato preko Italije čez Dolomite in ob reki Adiži mimo Bolzana in Trenta do Gardskega jezera. Pot se je najprej vlekla čez hribe, nato skozi rodovitno dolino, ki se lahko pohvali z ogromnimi nasadi jabolk. Bolj kot smo se približevali Gardskemu jezeru, bolj so sadovnjake nadomestili vinogradi.
Moj pogled na Gardsko jezero lahko opišem samo z dvema besedama: turistična industrija, poudarek je na industrija. Da je tam Gardaland, vemo vsi. Poleg njega je tudi množica drugih zabavišč... in neskončna gužva. Kampi so bili polno zasedeni. Po naporni vožnji smo se "osvežili" v jezeru, ki je bilo kar pretoplo.
Tretji dan smo se odpravili v Sirmione. Kraj je bil naseljen že v kameni dobi, kasneje pa zaradi svoje lege igral pomembno strateško vlogo. Mi lahko mesto pohvalimo predvsem po odličnem sladoledu.
 
Po ogledu mesta smo se namenili proti zahodni obali Italije, proti Pisi. Vmes smo se ustavili v Maranellu, kjer je doma Ferrari.
Najprej smo vozili po avtocesti, nato pa kljub opozorilu gps-ja, ki ni našel načrtovane poti, krenili na stransko cesto. Ta se je vila preko hribovite pokrajine, po kateri smo potovali skoraj sami. Za potovanje smo porabili kar nekaj ur več od načrtovanega, vendar smo bili nagrajeni z lepim razgledom.
Blizu Pise so se razprostirala polja sončnic.
Proti večeru smo prispeli v Camping Europa, Viale del Tigli 51, Torre del Lago Puccini, ki je oddaljen približno pol ure do Pise. V kampu je bilo res prijazno osebje, kamp čist in poln zajcev, kar je navdušilo predvsem našega najmlajšega člana. Ker smo se res morali nekoliko odpočiti, smo se odločili, da ostanemo dva dni. 
Naslednje jutro smo najprej obiskali Piso. Poševni stolp res stoji postrani, zelo postrani. Menda zaradi temeljev na pesku. Poleg stolpa ste še katedrala in krstilnica, slednjo so popravljali. Notranjosti si žal nismo ogledali, saj se je pred vsako stavbo vila sto ali več metrov dolga vrsta turistov, ki so čakali na vstopnice. Raje, kot da čakamo, smo se odpravili na špagete.
Pisa premore tudi sodobno umetnost, recimo tele grafite.
Popoldne smo se okopali v Ligurskem morju in uživali v brezdelju.
Peti dan smo obiskali San Gimignano, ki je pod zaščito Unesca. Mesto se ponaša s številnimi stolpiči, med njimi je najvišji Torre Grossa, ki ponuja čudovit razgled na okolico. Obiskali smo tudi staro lekarno z zelišči.
Sledil je obisk Siene. Mojim utrujenim nogam je bilo zelo všeč, da smo se v mesto povzpeli s tekočimi stopnicami. Ni kaj, tudi moderna tehnologija ima svoje prednosti. Najprej smo si ogledali stolnico (il doumo), žal zaradi vrst na vstopnice čakajočih turistov spet le zunanjost. Ampak tudi ta fascinira.
Glavni mestni trg Piazza del Campo je zelo velik in nagnjen kot nekakšna ogromna skleda. Nagib je bil urejen zaradi zbiranja vode. Nameravali smo si ogledati še muzej mučenja, ki pa je bil zaprt.
 
Zvečer smo poiskali majhen družinski kamp na poti do Firenc. Camping Semifonte, Via U. Foscolo 4, Barberino val d'Elsa, Firence je miren družinski kamp med toskanski grički s čudovitim razgledom na bližnje gričke.
Šesti dan smo načrtovali obisk Firenc, glavnega mesta Toscane, ki se ponaša s svojimi številnimi znamenitostmi. Najprej smo obiskali Ponte Vecchio, stari most čez reko Arno.
Najprej so na mostu imeli svoje trgovinice mesarji in drugi obrtniki, kasneje so jim to prepovedali. Na mostu pa so lahko svoje izdelke prodajali le še zlatarji in draguljarji. Ti so tam še danes. No punce, kaj je najlepše v Firencah?
Mesto se ponaša s številnimi umetniškimi deli, znanimi stavbami, cerkvami, med njimi izstopa mestna katedrala (il doumo).
Firence so polne spomenikov.
Mesto ima tudi ogromno glamuroznih trgovin: Gucci, Armani, Prada,... Cene v izložbah so za navadne smrtnike skoraj nedosegljive... Kot po celi Italiji pa je tudi tu ogromno majhnih trgovinic z raznimi spominki,...
Priljubljeno transportno sredstvo, ki omogoča hitro premikanje po natrpanih italijanskih mestih je vespa.
Firence smo zapustili v sončnem popoldnevu. Kasneje smo izvedeli, da je ta večer na tem območju divjala nevihta, ki je celo ruvala drevesa. Mi smo se namenili proti Riminiju. Pot so zaznamovali prometni zastoji, prihod v Rimini pa dež. Naslednje jutro smo samo pogledali plažo. Stoli v vrstah, dežniki v vrstah... 
Sedmi dan smo se torej nameravali vrniti domov, po poti pa se ustaviti še v San Marinu. Glavna dejavnost majhne državice je očitno turizem. Mesto leži na gori. Nam je razgled na pokrajino preprečila gosta megla, ki je obdajala hrib. Glavne znamenitosti so tri trdnjave in bazilika. Ulice so polne številnih trgovinic.
Našemu najmlajšemu članu je bilo všeč streljanje s samostrelom, naši bejbi pa tale vespa.
Moja tavelika otoka sta cel teden vztrajno govorila italijansko oz. nemško, kljub temu, da bi lahko čisto povsod govorili angleško. V poznih večernih urah smo se vrnili domov. Naša dva šoferja sta prevozila 2.360 km. Spali smo v tem doma preurejenem "avtodomu", kjer lahko ležišča pripravimo v par minutah. Dva člana pa sta kar petkrat postavljala manjši šotor.
Toscana je vsekakor pravljična dežela, vredna ogleda. Med dolgo vožnjo pa smo se marsikaj pomenili, za kar bi sicer težko našli čas.