ponedeljek, 27. april 2015

Malo miru

Današnji praznični dan sem prebila na vrtu. Vreme me ni prav nič motilo. Pravzaprav so dežne kapljice, ki so padale po rastlinjaku, delovale zelo pomirjujoče.
Naši paradižniki so že precej zrasli. V začetku februarja sem jih posejala, čez nekaj tednov pa prepikirala v lončke. Pazila sem, da jim je bilo toplo in jih pridno zalivala. Zdaj so že pravi korenjaki. Čas je, da jih iz majhnih lončkov presadim v zemljo. 
 
Takole zglede sadika, ki jo bom presadila. Za vsako rastlino sem izkopala luknjo in vanjo najprej nalila vodo, kar je dobro glede na to, da imam precej suho zemljo. Prst na mojem vrtu je namreč precej ilovnata. Ko je suha, se združi v velike grude.
Ni res, da sem bila celo popoldne sama. Preživela sem ga v dobri družbi.
Kmalu bodo dovolj velike tudi paprike.
Takole te dni zgleda zasanjano modro cvetje.

In to je darilo zame, od meni posebno dragega človeka. Dobila sem ga skupaj z veliko dobronamernimi nasveti, ki jih bom vse upoštevala. 

nedelja, 19. april 2015

Slavnik in divji šparglji

Mrzla sobota je vrhove bližnjih hribov pokrila s snegom. Odločili smo se, da gremo na Slavnik. Tam bo zagotovo toplo. Iz vas Podgorje vodita do vrha dve poti: lažja in malo daljša ter malo bolj strma, krajša pot. Vzpon do vrha ni zahteven. Zdelo se mi je primerno, da se malo razgibamo po deževni in leni soboti.
Tabla pod vrhom je obljubljala narcise, ki žal še niso cvetele. Upali smo, da bomo zagledali sledi volkov, pa žal tudi teh nismo našli.
Zato pa nam je narava ponudila veliko drugih zanimivosti.

Po povratku v dolino smo se še malo potepali po okolici.
Nato pa se podali na lov za šparglji. Ti menda ne tečejo tako hitro kot volkovi in jih je lažje najti. Je pa res, da se znajo dobro skriti. Napeli smo oči in našli nekaj mladih poganjkov. Naš mali jih je pridno iskal. No ja, ima še skoraj "nove" očke.
Doma smo nabrane šparglje pripravili z jajci. In sicer tako, da smo jim odstranili olesenele dele, jih oprali in narezali na centimeter debele koščke. Na par žlicah olivnega olja smo popražili sesekljano čebulo, dodali šparglje in pražili še pet minut. Nato smo dodali premešana jajca in malo soli. Ko se jajca strdijo, je jed gotova. 
Medtem ko smo se potepali, so doma zacvetele potonike.  
Iz teh cvetov pa bodo nastala jabolka. 
 
 


ponedeljek, 13. april 2015

pomladni dan

Danes sem posadila čebulček ter posejala korenček in rdečo peso. Ob vrtu sem opazovala naravo, ki nam vsak dan ponuja nekaj novega. Vedno se sprašujem, kaj je bolj zanimivo, popek, ki se bo razcvetel ali cvetoča rastlina. Morda pa zeleni listi. 
 Kmalu bodo zacvetele jablane. 
Zacvetel je rdeči ribez.
In tole so popki aronije.
In belo cvetje češnje.


nedelja, 12. april 2015

luštrekov šmorn

Končno je luštrek toliko zrasel, da ga lahko naberem. Nekje sem prebrala, da so ga uporabljali že v antičnem Rimu, med drugim so ga ženske dodajale v kopeli, da bi privabile moškega. Ne vem, če to danes še deluje. Res pa je, da še vedno pospešuje odvajanje vode iz telesa. Ima značilen, zelo močan vonj in okus. Ko ga enkrat povohaš, ga ne moreš več zamenjati z drugo rastlino.
Mene spominja na otroštvo. Ker je bilo v tem letnem času veliko dela na njivi in v polju, smo morali večerjo hitro pripraviti, navadno smo uporabili domače sestavine. Spomladi smo večkrat pripravili šmorn z luštrekom. Kot ponavadi je recept enostaven: mlade luštrekove poganjke na drobno narežemo. V skledi zmešamo jajce, ščepec soli, eko pšenično moko in malo mleka. V ponvi segrejemo oljčno olje ter maso med mešanjem rjavo zapečemo. Navadno to uspe v 5-ih do 10-ih minutah. Kuhinja pa je polna močnega vonja... Mjami.
Ta vikend smo posadili krompir. Ampak nismo samo delali, izkoristili smo tudi nekaj kratkih zelenih trenutkov in opazili, da so se popki odprli in da je vedno več popkov in rožic in čebelic...


ponedeljek, 06. april 2015

Kjer se Soča izliva v morje

Danes ni bilo treba v šolo, ne v službo. Pa smo šli na morje, k izlivu Soče. Tudi dol je pihalo in bilo je mrzlo. Poskočna Soča ob izlivu postane počasna, naveličana. Narava pa je čudovita. Vsi tisti vodni rokavi,
 beli konji,
 race,
labodi in drugi ptiči,
 skrivnostne potke
 in galebi ob morju.
Doma nas je pričakalo veliko popkov, ki komaj čakajo sonca in toplote, da se bodo odprli. Opazili smo popke nashija,
 češnje,
mlade liste kivija
 in prve cvetove jagod.
 V toplem zavetju hiše pa pridno rastejo naše sadike.
 


petek, 03. april 2015

eko pirhi

Kako pobarvati pirhe z naravnimi barvami?  Danes smo v trgovini videli veliko pirhov živih rdečih, rumenih, modrih barv. Čudovitega videza, ampak delujejo prav preveč popolno, plastično. Kar težko je razumeti, da gre za prava jajca.

Odločili smo se, da jih raje sami pobarvamo. Uporabili smo jajca domačih kokoši. Želeli smo skuhati zeleno, rumeno, rdeče, roza in čokoladno rjavo jajce. Ampak ni se izšlo v skladu z načrtom.

Za zeleno barvo smo jajce okoli ene ure kuhali v gosti mešanici špinače, mladih kopriv, listov regrata, žlice kisa in vode. Nato smo ga v tej vodi pustili še kakšni dve uri. Rezultat ni bil prav nič zelen. Jajce se ni popolnoma nič obarvalo.

Drugo jajce smo kuhali 10 do 15 minut v kurkumi. Jajce je postalo rumeno, zamolkle zemeljsko rumene barve. Meni je všeč.
Eno mora biti čokoladno. No, naj bo vsaj rjavo, da bo spominjalo na čokolado. Tega smo 10 do 15 minut kuhali v močni kavi in ga v njej pustili še kakšno uro. Lahko bi bilo bolj čokoladno.

Za punce bi lahko naredili enega roza. Pa ni šlo. Odcedili smo vloženo rdečo peso in v tem soku jajce kuhali. Postalo je rahlo rjavo. Pa se mi zdi, rdeča pesa močno barvilo.

Naše mame niso komplicirale. Jajca so skuhale v čebulnih olupkih. Enostavno, hitro in predvsem učinkovito. Pirhi morajo biti rdeči. Če jih kuhamo v olupkih rdeče čebule postanejo temno rdeči, v olupkih oranžne čebule pa bolj oranžni.
Tole je naša košarica eko pirhov. Niso ravno živopisani, bolj v odtenkih rdeče. Pač v umirjenih, zemeljskih barvah. Bio.